Page 134 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 134
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
tnost pogosto meji ali se povezuje s sorodnimi umetniškimi področji
(gledališče, film, knjiga in novomedijska umetnost) ter v svojo interpre-
tacijo vključuje tudi izsledke humanističnih in naravoslovnih raziskav.
(Str. 27.)
Izoblikovana sta dva glavna diskurza: dostopnost na področju likovne
umetnosti in produkcija na področju likovne umetnosti. Prevladuje drugi.
Kulturna politika v okviru javnega interesa podpira: organiziranje raz-
stavnih in festivalskih programov in projektov, ki v duhu pluralnega iz-
raza sodobne likovne umetnosti zagotavljajo ugodne pogoje za pro-
dukcijo, skladen razvoj in promocijo vrhunske, kakovostne in izvirne
slovenske ustvarjalnosti; promocijo sodobne slovenske likovne ustvar-
jalnosti v tujini in mednarodno sodelovanje; spodbujanje vrhunske
ustvarjalnosti in mobilnosti likovnih ustvarjalcev s posebno skrbjo za
mlade nadarjene avtorje z delovnimi štipendijami in rezidenčnimi ude-
ležbami; skrb za kulturo oblikovanja in vzdrževanja urbane in ruralne
pokrajine, ki je za zdrav razvoj družbe in kakovostno raven bivanja pre-
bivalcev ključnega pomena; ohranjanje, proučevanje in predstavljanje
dosežkov s področij sodobne arhitekture in oblikovanja; znanstveno,
strokovno in kritiško refleksijo v vseh zvrsteh sodobne likovne umetno-
sti; popularizacijo, izobraževanje, raziskovanje in informatizacijo ter
javnosti dostopno zadovoljevanje potreb na celotnem področju likov-
ne umetnosti. (Str. 27.)
Kljub zadnji alineji – javnosti dostopnemu zadovoljevanju potreb na
celotnem področju likovne umetnosti – kazalnika obiskanosti muzejev
v ciljih in ukrepih skorajda ni oziroma ga najdemo le v okviru »razvo-
ja področja arhitekture, krajinske arhitekture in oblikovanja« (str. 28),
kar pa seveda ne pokriva celotnega področja likovne umetnosti oziroma
vseh umetnostnih muzejev in razstavišč, kjer se tovrstne potrebe zado-
voljujejo. Poudarek je torej na »produkciji« in ne »konzumaciji« ume-
tnosti oziroma njeni »javni dostopnosti«.
Produkcija se navezuje na realizacijo razstavnih projektov, kopro-
dukcijo, organizacijo in infrastrukturo, avtorske pravice umetnikov, pu-
blicistiko, delovne štipendije in rezidenčne programe za ustvarjalce.
Diskurz o dostopnosti je bolj prisoten v okviru področja »kultur-
na dediščina«, kjer je dediščina »del in določevalec osebnostne in naro-
dne biti«, njeno ohranjanje pa »zahteva časa in izraz potrebe po ohra-
njanju in potrjevanju lastne istovetnosti«. Kulturna dediščina »posta-
vlja v središče človeka in njegove pravice do svobodne udeležbe v kultur-
nem življenju«:
tnost pogosto meji ali se povezuje s sorodnimi umetniškimi področji
(gledališče, film, knjiga in novomedijska umetnost) ter v svojo interpre-
tacijo vključuje tudi izsledke humanističnih in naravoslovnih raziskav.
(Str. 27.)
Izoblikovana sta dva glavna diskurza: dostopnost na področju likovne
umetnosti in produkcija na področju likovne umetnosti. Prevladuje drugi.
Kulturna politika v okviru javnega interesa podpira: organiziranje raz-
stavnih in festivalskih programov in projektov, ki v duhu pluralnega iz-
raza sodobne likovne umetnosti zagotavljajo ugodne pogoje za pro-
dukcijo, skladen razvoj in promocijo vrhunske, kakovostne in izvirne
slovenske ustvarjalnosti; promocijo sodobne slovenske likovne ustvar-
jalnosti v tujini in mednarodno sodelovanje; spodbujanje vrhunske
ustvarjalnosti in mobilnosti likovnih ustvarjalcev s posebno skrbjo za
mlade nadarjene avtorje z delovnimi štipendijami in rezidenčnimi ude-
ležbami; skrb za kulturo oblikovanja in vzdrževanja urbane in ruralne
pokrajine, ki je za zdrav razvoj družbe in kakovostno raven bivanja pre-
bivalcev ključnega pomena; ohranjanje, proučevanje in predstavljanje
dosežkov s področij sodobne arhitekture in oblikovanja; znanstveno,
strokovno in kritiško refleksijo v vseh zvrsteh sodobne likovne umetno-
sti; popularizacijo, izobraževanje, raziskovanje in informatizacijo ter
javnosti dostopno zadovoljevanje potreb na celotnem področju likov-
ne umetnosti. (Str. 27.)
Kljub zadnji alineji – javnosti dostopnemu zadovoljevanju potreb na
celotnem področju likovne umetnosti – kazalnika obiskanosti muzejev
v ciljih in ukrepih skorajda ni oziroma ga najdemo le v okviru »razvo-
ja področja arhitekture, krajinske arhitekture in oblikovanja« (str. 28),
kar pa seveda ne pokriva celotnega področja likovne umetnosti oziroma
vseh umetnostnih muzejev in razstavišč, kjer se tovrstne potrebe zado-
voljujejo. Poudarek je torej na »produkciji« in ne »konzumaciji« ume-
tnosti oziroma njeni »javni dostopnosti«.
Produkcija se navezuje na realizacijo razstavnih projektov, kopro-
dukcijo, organizacijo in infrastrukturo, avtorske pravice umetnikov, pu-
blicistiko, delovne štipendije in rezidenčne programe za ustvarjalce.
Diskurz o dostopnosti je bolj prisoten v okviru področja »kultur-
na dediščina«, kjer je dediščina »del in določevalec osebnostne in naro-
dne biti«, njeno ohranjanje pa »zahteva časa in izraz potrebe po ohra-
njanju in potrjevanju lastne istovetnosti«. Kulturna dediščina »posta-
vlja v središče človeka in njegove pravice do svobodne udeležbe v kultur-
nem življenju«:
