Page 131 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 131
rezultati raziskave 131
buja povezovanje javnih ustanov s področja varovanja in predstavljanja
sodobnih likovnih umetnosti in dediščine, in sicer z obravnavo muzej-
skih zbirk ter z njihovo predstavitvijo in dostopnostjo javnosti, s skupni-
mi predstavitvami zbirk starejše in novejše likovne umetnosti na podlagi
sistematičnega zbiranja starejše evropske umetnosti in sodobne svetovne
ustvarjalnosti, s smiselnim nadgrajevanjem obstoječih zbirk in omogo-
čanjem pogojev za njihovo predstavitev, s posodabljanjem stalnih zbirk
z novimi problemskimi predstavitvami in s spremljajočimi strokovnimi
razstavami in drugimi dogodki, z gostovanji starejše in sodobne tuje li-
kovne umetnosti v Sloveniji, z uvajanjem odprtih študijskih depojev in z
drugimi nalogami (str. 37).
Tudi v tem NPK sta izoblikovana dva glavna diskurza: dostopnost na
področju likovne umetnosti in produkcija na področju likovne umetnosti.
Dostopnost, ki je na konceptualni ravni sicer spet opredeljena kot
dostopnost kulturnih dobrin in pogojev za ustvarjalnost, prav tako pa
imamo pri javnosti spet prisotno razlikovanje med strokovnjaki in šir-
šo javnostjo, umetnostnim muzejem nalaga, da »likovno umetnost pri-
bližajo ljudem«, da jo »popularizirajo«, kar je preživetvenega pomena
tudi za umetnost samo:
Glede na izhodišče, da je kultura javno dobro, je likovno umetnost tre-
ba približati ljudem na lokalni in nacionalni ravni z ustreznimi progra-
mi. Tako se ne omogoča le višja raven bivanja prebivalstva, temveč se
vzgajajo tudi možni porabniki, v tem primeru obiskovalci galerij, kupci
umetniških del in zbiratelji. Vse to ima daljnosežne posledice, ki so po-
membne za kulturno identiteto posameznikov in skupnosti ter ustvar-
janje optimalnih razmer za delo umetnikov in izvajalcev. /.../ (Str. 60.)
Čeprav je v NPK predmet obravnave tako starejša kot sodobna li-
kovna umetnost, je nekoliko izrazitejši poudarek na zadnji. To se kaže v
drugem diskurzu – »produkcija na področju likovne umetnosti«. Tako
je v muzejih in razstaviščih v duhu medkulturnega dialoga »nujno do-
puščanje sobivanja celotnega razpona sodobnih ustvarjalnih praks, vse-
bin in estetik, ki so značilne za visoko razvite likovne prakse v svetu«
(str. 60). V kontekstu produkcije gre spet za obravnavo družbenega polo-
žaja ustvarjalcev (štipendije, razstavnine ipd.), prav tako si kulturna po-
litika še vedno prizadeva za »razvoj in promoviranje sodobne likovne
umetnosti« (postavitev novega razstavnega prostora).
Vsekakor je v tem NPK diskurz o javni dostopnosti izrazitejši na po-
dročju »kulturna dediščina«, tokrat je v povezavi z dediščino eksplici-
tno uporabljen tudi izraz »interpretacija«:
buja povezovanje javnih ustanov s področja varovanja in predstavljanja
sodobnih likovnih umetnosti in dediščine, in sicer z obravnavo muzej-
skih zbirk ter z njihovo predstavitvijo in dostopnostjo javnosti, s skupni-
mi predstavitvami zbirk starejše in novejše likovne umetnosti na podlagi
sistematičnega zbiranja starejše evropske umetnosti in sodobne svetovne
ustvarjalnosti, s smiselnim nadgrajevanjem obstoječih zbirk in omogo-
čanjem pogojev za njihovo predstavitev, s posodabljanjem stalnih zbirk
z novimi problemskimi predstavitvami in s spremljajočimi strokovnimi
razstavami in drugimi dogodki, z gostovanji starejše in sodobne tuje li-
kovne umetnosti v Sloveniji, z uvajanjem odprtih študijskih depojev in z
drugimi nalogami (str. 37).
Tudi v tem NPK sta izoblikovana dva glavna diskurza: dostopnost na
področju likovne umetnosti in produkcija na področju likovne umetnosti.
Dostopnost, ki je na konceptualni ravni sicer spet opredeljena kot
dostopnost kulturnih dobrin in pogojev za ustvarjalnost, prav tako pa
imamo pri javnosti spet prisotno razlikovanje med strokovnjaki in šir-
šo javnostjo, umetnostnim muzejem nalaga, da »likovno umetnost pri-
bližajo ljudem«, da jo »popularizirajo«, kar je preživetvenega pomena
tudi za umetnost samo:
Glede na izhodišče, da je kultura javno dobro, je likovno umetnost tre-
ba približati ljudem na lokalni in nacionalni ravni z ustreznimi progra-
mi. Tako se ne omogoča le višja raven bivanja prebivalstva, temveč se
vzgajajo tudi možni porabniki, v tem primeru obiskovalci galerij, kupci
umetniških del in zbiratelji. Vse to ima daljnosežne posledice, ki so po-
membne za kulturno identiteto posameznikov in skupnosti ter ustvar-
janje optimalnih razmer za delo umetnikov in izvajalcev. /.../ (Str. 60.)
Čeprav je v NPK predmet obravnave tako starejša kot sodobna li-
kovna umetnost, je nekoliko izrazitejši poudarek na zadnji. To se kaže v
drugem diskurzu – »produkcija na področju likovne umetnosti«. Tako
je v muzejih in razstaviščih v duhu medkulturnega dialoga »nujno do-
puščanje sobivanja celotnega razpona sodobnih ustvarjalnih praks, vse-
bin in estetik, ki so značilne za visoko razvite likovne prakse v svetu«
(str. 60). V kontekstu produkcije gre spet za obravnavo družbenega polo-
žaja ustvarjalcev (štipendije, razstavnine ipd.), prav tako si kulturna po-
litika še vedno prizadeva za »razvoj in promoviranje sodobne likovne
umetnosti« (postavitev novega razstavnega prostora).
Vsekakor je v tem NPK diskurz o javni dostopnosti izrazitejši na po-
dročju »kulturna dediščina«, tokrat je v povezavi z dediščino eksplici-
tno uporabljen tudi izraz »interpretacija«:
