Page 130 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 130
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
področjem vizualnih umetnosti je tu pri konceptu dostopnosti poudar-
jen »identifikacijski in vzgojni potencial dediščine« (str. 64), kar je mo-
goče razumeti v kontekstu splošnega diskurza o identiteti, ki je priso-
ten v NPK. Sicer pa NPK pri javnosti, ko gre za dostopnost, razlikuje
med strokovnjaki in ostalimi, na primer pri vzpostavitvi enotnega regi-
stra kulturne dediščine: »Z vzpostavitvijo informacijskega sistema var-
stva kulturne dediščine v obliki enotnega registra premične in nepre-
mične kulturne dediščine bo vzpostavljen sodoben dostop do informacij
o kulturni dediščini tako za stroko kot za širšo javnost.« (Str. 62.) Torej
gre za dostopnost za vse. V povezavi z dostopnostjo je enkrat uporabljen
tudi izraz »interpretacija«; najdemo ga v enem izmed ukrepov: »pred-
nostno podpiranje programov in projektov, ki so usmerjeni v povezova-
nje s turizmom, v uvajanje novih oblik programov za obiskovalce oziro-
ma razvijanje interpretacijskih centrov« (str. 65).
Čeprav je prejšnji NPK nastal v času, ko je Slovenija vstopila v Evrop-
sko unijo, se je šele v naslednjem (nacionalni program za kulturo 2008–
2011) pojavil izrazitejši diskurz o evropskosti in globalizaciji – predvsem
v povezavi z nacionalno identiteto in z vlogo kulture pri tem. V tem kon-
tekstu postane pomembnejša kulturna dediščina, ki ji politika namenja
posebno pozornost in ki na tem področju kliče po spremembah:
/…/ Po osamosvojitvi Slovenije, zlasti pa po vstopu v Evropsko uni-
jo, je dobilo varovanje dediščine nov pomen, saj dediščina v mnogo-
čem predstavlja našo narodno osebno izkaznico v združeni Evropi. Če
bomo hoteli v tej enakovredno uspevati, bomo morali močno spreme-
niti tudi svoj odnos do ohranjanja dediščine in tej dejavnosti namenjati
večji poudarek. (Str. 12.)
V tem NPK je dejavnost umetnostnih muzejev opredeljena v okviru
dveh področij, in sicer »likovne umetnosti« ter »kulturne dediščine«
(drugo področje vključuje tudi dejavnost arhivov in se pravzaprav ime-
nuje »kulturna dediščina in arhivska dejavnost«).
Iz opredelitve področja »likovna umetnost« je razvidno, da se sem-
kaj uvrščajo ne samo umetnostna razstavišča, ampak tudi umetnostni
muzeji, kar je eksplicitno poudarjeno s sklicevanjem na ustrezen zakon:
»Varovanje in predstavljanje likovne dediščine je opredeljeno v Zakonu
o varstvu kulturne dediščine, zato imajo tiste galerije, ki hranijo zbirke
likovne ustvarjalnosti, status muzejev.« (Str. 36.)
Dediščinski oziroma muzejski diskurz je jasen in se kaže skozi upo-
rabo izrazov »muzejska zbirka« in »razstava«. NPK eksplicitno spod-
področjem vizualnih umetnosti je tu pri konceptu dostopnosti poudar-
jen »identifikacijski in vzgojni potencial dediščine« (str. 64), kar je mo-
goče razumeti v kontekstu splošnega diskurza o identiteti, ki je priso-
ten v NPK. Sicer pa NPK pri javnosti, ko gre za dostopnost, razlikuje
med strokovnjaki in ostalimi, na primer pri vzpostavitvi enotnega regi-
stra kulturne dediščine: »Z vzpostavitvijo informacijskega sistema var-
stva kulturne dediščine v obliki enotnega registra premične in nepre-
mične kulturne dediščine bo vzpostavljen sodoben dostop do informacij
o kulturni dediščini tako za stroko kot za širšo javnost.« (Str. 62.) Torej
gre za dostopnost za vse. V povezavi z dostopnostjo je enkrat uporabljen
tudi izraz »interpretacija«; najdemo ga v enem izmed ukrepov: »pred-
nostno podpiranje programov in projektov, ki so usmerjeni v povezova-
nje s turizmom, v uvajanje novih oblik programov za obiskovalce oziro-
ma razvijanje interpretacijskih centrov« (str. 65).
Čeprav je prejšnji NPK nastal v času, ko je Slovenija vstopila v Evrop-
sko unijo, se je šele v naslednjem (nacionalni program za kulturo 2008–
2011) pojavil izrazitejši diskurz o evropskosti in globalizaciji – predvsem
v povezavi z nacionalno identiteto in z vlogo kulture pri tem. V tem kon-
tekstu postane pomembnejša kulturna dediščina, ki ji politika namenja
posebno pozornost in ki na tem področju kliče po spremembah:
/…/ Po osamosvojitvi Slovenije, zlasti pa po vstopu v Evropsko uni-
jo, je dobilo varovanje dediščine nov pomen, saj dediščina v mnogo-
čem predstavlja našo narodno osebno izkaznico v združeni Evropi. Če
bomo hoteli v tej enakovredno uspevati, bomo morali močno spreme-
niti tudi svoj odnos do ohranjanja dediščine in tej dejavnosti namenjati
večji poudarek. (Str. 12.)
V tem NPK je dejavnost umetnostnih muzejev opredeljena v okviru
dveh področij, in sicer »likovne umetnosti« ter »kulturne dediščine«
(drugo področje vključuje tudi dejavnost arhivov in se pravzaprav ime-
nuje »kulturna dediščina in arhivska dejavnost«).
Iz opredelitve področja »likovna umetnost« je razvidno, da se sem-
kaj uvrščajo ne samo umetnostna razstavišča, ampak tudi umetnostni
muzeji, kar je eksplicitno poudarjeno s sklicevanjem na ustrezen zakon:
»Varovanje in predstavljanje likovne dediščine je opredeljeno v Zakonu
o varstvu kulturne dediščine, zato imajo tiste galerije, ki hranijo zbirke
likovne ustvarjalnosti, status muzejev.« (Str. 36.)
Dediščinski oziroma muzejski diskurz je jasen in se kaže skozi upo-
rabo izrazov »muzejska zbirka« in »razstava«. NPK eksplicitno spod-
