Page 122 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 122
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
srečal z ruskim konstruktivizmom, gibanjem De Stijl in dadaizmom,
nanj pa so vplivali tudi profesorji László Moholy-Nagy, Vasilij Kandin-
ski in Oskar Schlemmer) –, obeležujejo bolj ali manj vse splošne pote-
ze ali značilnosti, ki jih najdemo v evropskih avantgardah ne glede na
to, ali je bila na Slovenskem bolj ohlapno »organizirana«, bolj razprše-
na oziroma glede na neizogibne okoliščine na drugačen način prisotna.
(Str. 21.)
Sicer pa lahko za celoten vodnik ugotovimo, da predvideva izku-
šenega obiskovalca razstave – poznavalca moderne umetnosti in mu-
zejev moderne umetnosti. Od njega se pričakuje poznavanje umetni-
ških del (tudi drugih del iz sveta slovenske umetnosti, ne samo ekspo-
natov na razstavi, na primer »Gabrijel Stupica, Pred sprevodom (Bakla-
da), 1950«, str. 31), poznavanje dogodkov (na primer »napad Čora Ško-
dlarja«, str. 31), umetnostnih pojmov in konceptov (na primer »larpur-
lartizem«, »abstraktni modernizem«, »problematika sublimnega«,
»odprto delo«, »retroavantgarda« in tako naprej), ne nazadnje števil-
nih umetnikov oziroma njihovih biografij (kjer je to relevantno za samo
umetniško delo). (Mlajši odrasli obiskovalci morajo, če želijo razumeti
ta vodnik, denimo vedeti tudi, kaj sta socializem in komunizem.) Da vo-
dnik nagovarja poznavalce, potrjuje tudi dejstvo, da v njem ne najdemo
interpretacije o interpretaciji – metakognitivnih strategij (kako gledati
določeno umetnino), ki bi nepoznavalcu umetnosti pomagale pri razu-
mevanju umetnin. Za jezik je mogoče reči, da je precej strokoven, kar je
razvidno tudi iz zgornjih navedkov.
Knjižni vodnik predvideva predvsem strokovno javnost. V roke ga
bo vzel obiskovalec, ki ima poznavalski, umetnostnozgodovinski pristop
k razumevanju umetniških del in že razpolaga s predznanjem na tem
področju. Interpretativni okvir bi po Whiteheadu (2012) morda lah-
ko označila kot evolucijski, saj gre v bistvu za (kronološki) pregled, dis-
kurz pa se osredotoča predvsem na »razvoj«, »vplive«, »izposojanje«,
»sklicevanje«, »zgledovanje« v umetnosti itn. Toda nadaljnja razprava
o tem spada na polje umetnostne zgodovine, zato jo pri razmisleku o po-
tencialnem uporabniku vodnika zaključujem.
Vodeni ogledi
Podobno kot za knjižni vodnik je tudi za vodene oglede po razstavi mo-
goče ugotoviti, da so bili zasnovani za strokovno publiko. Umetnostno-
zgodovinski diskurz določajo predvsem: vnaprejšnje poznavanje ume-
tnin, ki so na razstavi (interpretacija oziroma razlaga izbrane umetni-
ne je pretežno skopa), poznavanje drugih, z eksponati povezanih ume-
srečal z ruskim konstruktivizmom, gibanjem De Stijl in dadaizmom,
nanj pa so vplivali tudi profesorji László Moholy-Nagy, Vasilij Kandin-
ski in Oskar Schlemmer) –, obeležujejo bolj ali manj vse splošne pote-
ze ali značilnosti, ki jih najdemo v evropskih avantgardah ne glede na
to, ali je bila na Slovenskem bolj ohlapno »organizirana«, bolj razprše-
na oziroma glede na neizogibne okoliščine na drugačen način prisotna.
(Str. 21.)
Sicer pa lahko za celoten vodnik ugotovimo, da predvideva izku-
šenega obiskovalca razstave – poznavalca moderne umetnosti in mu-
zejev moderne umetnosti. Od njega se pričakuje poznavanje umetni-
ških del (tudi drugih del iz sveta slovenske umetnosti, ne samo ekspo-
natov na razstavi, na primer »Gabrijel Stupica, Pred sprevodom (Bakla-
da), 1950«, str. 31), poznavanje dogodkov (na primer »napad Čora Ško-
dlarja«, str. 31), umetnostnih pojmov in konceptov (na primer »larpur-
lartizem«, »abstraktni modernizem«, »problematika sublimnega«,
»odprto delo«, »retroavantgarda« in tako naprej), ne nazadnje števil-
nih umetnikov oziroma njihovih biografij (kjer je to relevantno za samo
umetniško delo). (Mlajši odrasli obiskovalci morajo, če želijo razumeti
ta vodnik, denimo vedeti tudi, kaj sta socializem in komunizem.) Da vo-
dnik nagovarja poznavalce, potrjuje tudi dejstvo, da v njem ne najdemo
interpretacije o interpretaciji – metakognitivnih strategij (kako gledati
določeno umetnino), ki bi nepoznavalcu umetnosti pomagale pri razu-
mevanju umetnin. Za jezik je mogoče reči, da je precej strokoven, kar je
razvidno tudi iz zgornjih navedkov.
Knjižni vodnik predvideva predvsem strokovno javnost. V roke ga
bo vzel obiskovalec, ki ima poznavalski, umetnostnozgodovinski pristop
k razumevanju umetniških del in že razpolaga s predznanjem na tem
področju. Interpretativni okvir bi po Whiteheadu (2012) morda lah-
ko označila kot evolucijski, saj gre v bistvu za (kronološki) pregled, dis-
kurz pa se osredotoča predvsem na »razvoj«, »vplive«, »izposojanje«,
»sklicevanje«, »zgledovanje« v umetnosti itn. Toda nadaljnja razprava
o tem spada na polje umetnostne zgodovine, zato jo pri razmisleku o po-
tencialnem uporabniku vodnika zaključujem.
Vodeni ogledi
Podobno kot za knjižni vodnik je tudi za vodene oglede po razstavi mo-
goče ugotoviti, da so bili zasnovani za strokovno publiko. Umetnostno-
zgodovinski diskurz določajo predvsem: vnaprejšnje poznavanje ume-
tnin, ki so na razstavi (interpretacija oziroma razlaga izbrane umetni-
ne je pretežno skopa), poznavanje drugih, z eksponati povezanih ume-
