Page 121 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 121
rezultati raziskave 121
sponatov. Takšen je prevladujoč pristop, čeprav so med avtorskimi bese-
dili manjše razlike.
Raziskava je nadalje pokazala, da je interpretacija zaprta. Zaprta v
tem smislu, da ne dopušča pogajanja – razmišljanja o tem, da morda ob-
staja več mogočih umetnostnozgodovinskih interpretacij (več pogledov
na določeno stvar, več razlag istega problema – obdobja, avtorja, dela ...).
Razlage so dokončne in avtorji nastopajo kot avtoritete.
Gledano kot celota vodnik nima elementov provokacije. V tem po-
gledu velja izpostaviti le enega avtorja, ki v besedilih uporablja vprašanja.
(Gre za poglavji 3 in 5, ki se od drugih razlikujeta tudi v tem, da sta opa-
zno daljši.) Odstavek na primer začne ali konča s serijo vprašanj:
Kako misliti začetek – v umetnosti in onkraj? Neki temeljni preobrat
ali zasuk perspektive? Kako misliti novo umetnost, novi svet in seve-
da novega človeka – onkraj hitenja za novostmi? Kdaj bodo nastopili?
Kje je meja med koncem, prelomom ali prekinitvijo na eni in resničnim
začetkom na drugi strani? Med preteklostjo in prihodnostjo? In kako
ob tem skupaj misliti še umetnost in politiko – politiko umetnosti? /.../
(Str. 20.)
Uporabo vprašanj je sicer mogoče razumeti v okviru konstruktivi-
stičnega koncepta dejavnega obiskovalca, a bolj takrat, ko so vprašanja
osebna. Na vprašanja, ki niso osebna in so torej objektivna, vezana na
vsebino predmeta, mora avtor tudi odgovoriti (mora poskrbeti za to, da
obiskovalec odgovor dobi). Sicer pa isti avtor obiskovalca nagovori tudi
osebno. To je zelo redek pojav; avtor je pravzaprav edini, ki to naredi (z
uporabo prve osebe množine):
Na te prve reakcije, ki že veliko povedo, ne smemo pozabiti. (Str. 22.)
Hkrati pa je iz besedila istega avtorja razvidno nepoznavanje teori-
je komunikacije, saj od bralca zahteva sledenje zelo dolgim in komple-
ksnim večstavčnim povedim. Kot kaže spodnji primer, lahko poved ob-
sega tudi 123 besed:
Avantgardo na Slovenskem, ki vsekakor ima širšo, mednarodno razse-
žnost – seveda tudi prek vprašanja seznanjenosti in poznavanja, torej
posrednih in velikokrat prek južnoslovanskih vezi posredovanih evrop-
skih in drugih vplivov oziroma včasih celo neposrednih stikov (kot pri-
mer naj služita vsaj mednarodna razvejanost naše najpomembnejše
avantgardne revije Tank, revue internationale de l´art vivant (1927) in
večmesečna izkušnja Avgusta Černigoja v Bauhausu (1924), kjer se je
sponatov. Takšen je prevladujoč pristop, čeprav so med avtorskimi bese-
dili manjše razlike.
Raziskava je nadalje pokazala, da je interpretacija zaprta. Zaprta v
tem smislu, da ne dopušča pogajanja – razmišljanja o tem, da morda ob-
staja več mogočih umetnostnozgodovinskih interpretacij (več pogledov
na določeno stvar, več razlag istega problema – obdobja, avtorja, dela ...).
Razlage so dokončne in avtorji nastopajo kot avtoritete.
Gledano kot celota vodnik nima elementov provokacije. V tem po-
gledu velja izpostaviti le enega avtorja, ki v besedilih uporablja vprašanja.
(Gre za poglavji 3 in 5, ki se od drugih razlikujeta tudi v tem, da sta opa-
zno daljši.) Odstavek na primer začne ali konča s serijo vprašanj:
Kako misliti začetek – v umetnosti in onkraj? Neki temeljni preobrat
ali zasuk perspektive? Kako misliti novo umetnost, novi svet in seve-
da novega človeka – onkraj hitenja za novostmi? Kdaj bodo nastopili?
Kje je meja med koncem, prelomom ali prekinitvijo na eni in resničnim
začetkom na drugi strani? Med preteklostjo in prihodnostjo? In kako
ob tem skupaj misliti še umetnost in politiko – politiko umetnosti? /.../
(Str. 20.)
Uporabo vprašanj je sicer mogoče razumeti v okviru konstruktivi-
stičnega koncepta dejavnega obiskovalca, a bolj takrat, ko so vprašanja
osebna. Na vprašanja, ki niso osebna in so torej objektivna, vezana na
vsebino predmeta, mora avtor tudi odgovoriti (mora poskrbeti za to, da
obiskovalec odgovor dobi). Sicer pa isti avtor obiskovalca nagovori tudi
osebno. To je zelo redek pojav; avtor je pravzaprav edini, ki to naredi (z
uporabo prve osebe množine):
Na te prve reakcije, ki že veliko povedo, ne smemo pozabiti. (Str. 22.)
Hkrati pa je iz besedila istega avtorja razvidno nepoznavanje teori-
je komunikacije, saj od bralca zahteva sledenje zelo dolgim in komple-
ksnim večstavčnim povedim. Kot kaže spodnji primer, lahko poved ob-
sega tudi 123 besed:
Avantgardo na Slovenskem, ki vsekakor ima širšo, mednarodno razse-
žnost – seveda tudi prek vprašanja seznanjenosti in poznavanja, torej
posrednih in velikokrat prek južnoslovanskih vezi posredovanih evrop-
skih in drugih vplivov oziroma včasih celo neposrednih stikov (kot pri-
mer naj služita vsaj mednarodna razvejanost naše najpomembnejše
avantgardne revije Tank, revue internationale de l´art vivant (1927) in
večmesečna izkušnja Avgusta Černigoja v Bauhausu (1924), kjer se je
