Page 120 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 120
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
Takšen pristop v praksi pomeni, da na primer med obiskom gale-
rije z vodnikom v roki pred Irwinovim Kapitalom izvemo, da je Irwin
del kolektiva Neue Slowenische Kunst, temeljnega umetniškega gibanja
osemdesetih let, ki oblikuje pojem retroavantgarda, značilen za umetni-
ški fenomen Laibach Kunst:
Slika:
Irwin, Kapital, 1990, mešane tehnike, last avtorjev (hrani Moderna ga-
lerija)
Besedilo:
/.../ Estetika alternativne kulture je dosegla vrhunec izrazne nasičeno-
sti v okviru umetniškega fenomena Laibach Kunst. Tu je bil prvič upo-
rabljen in teoretsko artikuliran pojem t. i. retroavantgarde, ki bo postal
zavestna umetniška metodologija kolektiva Neue Slowenische Kunst
(Irwin, Laibach, Gledališče Sester Scipion Nasice, Novi kolektivizem),
temeljnega umetniškega gibanja osemdesetih let. (Str. 45–46.)
Ne izvemo, kaj retroavantgarda je, kaj ta pojem pomeni, s čim se je
NSK v osemdesetih letih ukvarjal in kako se to vidi v umetniškem delu
(Kapital). Vse to mora obiskovalec torej vedeti vnaprej.
Vzemimo še en primer: Tržaški konstruktivistični ambient. Temu
eksponatu je v vodniku sicer odmerjenega kar nekaj prostora, a izvemo
le, kdaj je bil postavljen in kdo so bili avtorji. Sam koncept ni razložen,
češ da »obseg tega vodnika tega ne dopušča« (str. 25). Je pa podrobne-
je razložena rekonstrukcija originalnega ambienta (s posebnim poudar-
kom na imenovanju sodelujočih pri tem projektu). Bralec torej izve vse
o procesu muzealizacije, nič bistvenega pa o vsebini, pomenu muzejske-
ga eksponata kot takega.
Knjižni vodnik torej ni »konkreten« v tem smislu, da bi razložil
vsebino oziroma pomen razstavljenih del, ampak je »abstrakten«, ek-
sponati pa so zreducirani na raven podatkov, ki jih avtorji nizajo v bese-
dilih (ali pa še to ne). Pogosto so navedeni samo umetniki kot predstav-
niki nekega obdobja. Abstrakten je v tem smislu, da bralca oziroma obi-
skovalca ne približuje eksponatom, ampak kvečjemu oddaljuje od njih.
Zato je vprašljiva njegova uporaba – na podlagi teh podatkov je mogo-
če skleniti, da vodnik med ogledom razstave ni uporaben (kar potrjuje
tudi triangulacija s podatki iz opazovanja naključnih obiskovalcev). Po-
vedano drugače: ne dosega namena, ki bi ga moral. Morda je bolj upo-
raben za branje pred obiskom razstave ali po njem, lahko tudi dolgo po
obisku, v vsakem primeru pa ne za branje, ki bi poglabljalo gledanje ek-
Takšen pristop v praksi pomeni, da na primer med obiskom gale-
rije z vodnikom v roki pred Irwinovim Kapitalom izvemo, da je Irwin
del kolektiva Neue Slowenische Kunst, temeljnega umetniškega gibanja
osemdesetih let, ki oblikuje pojem retroavantgarda, značilen za umetni-
ški fenomen Laibach Kunst:
Slika:
Irwin, Kapital, 1990, mešane tehnike, last avtorjev (hrani Moderna ga-
lerija)
Besedilo:
/.../ Estetika alternativne kulture je dosegla vrhunec izrazne nasičeno-
sti v okviru umetniškega fenomena Laibach Kunst. Tu je bil prvič upo-
rabljen in teoretsko artikuliran pojem t. i. retroavantgarde, ki bo postal
zavestna umetniška metodologija kolektiva Neue Slowenische Kunst
(Irwin, Laibach, Gledališče Sester Scipion Nasice, Novi kolektivizem),
temeljnega umetniškega gibanja osemdesetih let. (Str. 45–46.)
Ne izvemo, kaj retroavantgarda je, kaj ta pojem pomeni, s čim se je
NSK v osemdesetih letih ukvarjal in kako se to vidi v umetniškem delu
(Kapital). Vse to mora obiskovalec torej vedeti vnaprej.
Vzemimo še en primer: Tržaški konstruktivistični ambient. Temu
eksponatu je v vodniku sicer odmerjenega kar nekaj prostora, a izvemo
le, kdaj je bil postavljen in kdo so bili avtorji. Sam koncept ni razložen,
češ da »obseg tega vodnika tega ne dopušča« (str. 25). Je pa podrobne-
je razložena rekonstrukcija originalnega ambienta (s posebnim poudar-
kom na imenovanju sodelujočih pri tem projektu). Bralec torej izve vse
o procesu muzealizacije, nič bistvenega pa o vsebini, pomenu muzejske-
ga eksponata kot takega.
Knjižni vodnik torej ni »konkreten« v tem smislu, da bi razložil
vsebino oziroma pomen razstavljenih del, ampak je »abstrakten«, ek-
sponati pa so zreducirani na raven podatkov, ki jih avtorji nizajo v bese-
dilih (ali pa še to ne). Pogosto so navedeni samo umetniki kot predstav-
niki nekega obdobja. Abstrakten je v tem smislu, da bralca oziroma obi-
skovalca ne približuje eksponatom, ampak kvečjemu oddaljuje od njih.
Zato je vprašljiva njegova uporaba – na podlagi teh podatkov je mogo-
če skleniti, da vodnik med ogledom razstave ni uporaben (kar potrjuje
tudi triangulacija s podatki iz opazovanja naključnih obiskovalcev). Po-
vedano drugače: ne dosega namena, ki bi ga moral. Morda je bolj upo-
raben za branje pred obiskom razstave ali po njem, lahko tudi dolgo po
obisku, v vsakem primeru pa ne za branje, ki bi poglabljalo gledanje ek-
