Page 118 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 118
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
met. Besedila temeljijo na idejah (opisovanje zgodovine oziroma druž-
benega konteksta, naštevanje avtorjev, skupin, gibanj kot predstavni-
kov nekega umetnostnega obdobja, predstavljanje značilnosti določene-
ga obdobja oziroma umetniške zvrsti in podobno) in ne na predmetih.
To je splošna ugotovitev, ki kaže na prevladujoč pristop k interpretaciji,
čeprav je treba dodati, da se avtorska besedila med sabo tudi malce razli-
kujejo. Vodnik kot tak predvideva obiskovalca, ki umetnost oziroma po-
samezna umetniška dela predhodno pozna.
Izjemen primer, ko sta besedilo in slika povezana in je o sliki tudi
nekaj napisanega – vendar ne gre za eksponat v galeriji –, najdemo v pr-
vem poglavju:
Slika:
Heinrich Wettach med delom v ljubljanski filharmoniji, zasebna last
Besedilo:
Heinrich Wettach je bil na prelomu iz 19. v 20. stoletje ena najzname-
nitejših figur na področju kranjske kulture. Bil je izredno uspešen sli-
kar, zlasti krajinar in portretist, poleg tega pa tudi izboren violinist, ki
je pogosto nastopal v okviru ljubljanske Filharmonične družbe, tedaj
zagotovo najuglednejše ljubljanske kulturne ustanove. Na sliki ga vidi-
mo, kako v prostorih ljubljanske Filharmonije slika oltar za cerkev v Stič-
ni. Premožni slikar je bil lastnik dveh vil, ki sta neposredni sosedi stav-
be Moderne galerije (današnje ameriško veleposlaništvo in vrtec), kjer
je vodil uspešno slikarsko šolo. Prav v razmerju do nekoliko sladkobne-
ga realizma, ki sta ga gojila Wettach in njegov krog, je bil modernizem
mlade slovenske generacije toliko lažje dojet kot pristno slovenska ume-
tnost. (Str. 10.)
Podobno, vendar ne tako eksplicitno, je v tem besedilu predstavlje-
nih še nekaj dogodkov in oseb, vendar ne impresionistične slike Ivana
Groharja, Riharda Jakopiča, Matije Jame in Mateja Sternena, ki obisko-
valca pričakajo v prvem prostoru.
V večini besedil je eksponat ali skupina eksponatov navedena v okle-
paju in zreducirana na podatek, na primer:
/.../ Odločilno vlogo pri uveljavljanju modernizma je v slikarstvu odi-
grala abstrakcija (Stane Kregar, Zid ustreljenih in Po žetvi, 1959; Zoran
Mušič, Preprosta ograda, 1960), ki pa bo resnični zamah dosegla v nasle-
dnjem desetletju, predvsem z novimi, pozneje tudi ameriškimi vzori.
/.../ (Str. 32.)
met. Besedila temeljijo na idejah (opisovanje zgodovine oziroma druž-
benega konteksta, naštevanje avtorjev, skupin, gibanj kot predstavni-
kov nekega umetnostnega obdobja, predstavljanje značilnosti določene-
ga obdobja oziroma umetniške zvrsti in podobno) in ne na predmetih.
To je splošna ugotovitev, ki kaže na prevladujoč pristop k interpretaciji,
čeprav je treba dodati, da se avtorska besedila med sabo tudi malce razli-
kujejo. Vodnik kot tak predvideva obiskovalca, ki umetnost oziroma po-
samezna umetniška dela predhodno pozna.
Izjemen primer, ko sta besedilo in slika povezana in je o sliki tudi
nekaj napisanega – vendar ne gre za eksponat v galeriji –, najdemo v pr-
vem poglavju:
Slika:
Heinrich Wettach med delom v ljubljanski filharmoniji, zasebna last
Besedilo:
Heinrich Wettach je bil na prelomu iz 19. v 20. stoletje ena najzname-
nitejših figur na področju kranjske kulture. Bil je izredno uspešen sli-
kar, zlasti krajinar in portretist, poleg tega pa tudi izboren violinist, ki
je pogosto nastopal v okviru ljubljanske Filharmonične družbe, tedaj
zagotovo najuglednejše ljubljanske kulturne ustanove. Na sliki ga vidi-
mo, kako v prostorih ljubljanske Filharmonije slika oltar za cerkev v Stič-
ni. Premožni slikar je bil lastnik dveh vil, ki sta neposredni sosedi stav-
be Moderne galerije (današnje ameriško veleposlaništvo in vrtec), kjer
je vodil uspešno slikarsko šolo. Prav v razmerju do nekoliko sladkobne-
ga realizma, ki sta ga gojila Wettach in njegov krog, je bil modernizem
mlade slovenske generacije toliko lažje dojet kot pristno slovenska ume-
tnost. (Str. 10.)
Podobno, vendar ne tako eksplicitno, je v tem besedilu predstavlje-
nih še nekaj dogodkov in oseb, vendar ne impresionistične slike Ivana
Groharja, Riharda Jakopiča, Matije Jame in Mateja Sternena, ki obisko-
valca pričakajo v prvem prostoru.
V večini besedil je eksponat ali skupina eksponatov navedena v okle-
paju in zreducirana na podatek, na primer:
/.../ Odločilno vlogo pri uveljavljanju modernizma je v slikarstvu odi-
grala abstrakcija (Stane Kregar, Zid ustreljenih in Po žetvi, 1959; Zoran
Mušič, Preprosta ograda, 1960), ki pa bo resnični zamah dosegla v nasle-
dnjem desetletju, predvsem z novimi, pozneje tudi ameriškimi vzori.
/.../ (Str. 32.)
