Page 116 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 116
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
Pojasnilo je nadvse osnovno: sporoča gotove, vnaprej zaključene in-
formacije o tem, kdo in kdaj je naredil plakate (s katerim dogodkom so
povezani), ni pa pojasnjena njihova vsebina oziroma sporočilnost. Na-
men akcije je implicitno nakazan: »ko je vladala največja negotovost gle-
de izida dogodkov«. Skupek informacij sicer še ne pomeni interpretaci-
je.
Posebnost razstave tudi z ozirom na interpretacijo pomeni soba,
kjer je predstavljena Avantgarda dvajsetih let (slika 5). Soba oziroma nje-
ne stene so napolnjene do zadnjega kotička; cela soba je pravzaprav eno
samo umetniško delo, eksponat. Praktično gre za posnetek koncepta iz
leta 1998, ko je bila avantgarda muzealizirana takole (po opisu direkto-
rice):
Da bi čim bolje izrazila spoštovanje do izročila avantgarde, se je Moder-
na galerija odločila, da postavitev razstave zaupa dedičem slovenske hi-
storične avantgarde, oblikovalski skupini Novi kolektivizem, ki deluje v
okviru širšega umetniškega multimedijskega kolektiva Neue Sloweni-
sche Kunst. Njihov osnovni umetniški koncept temelji na retroprinci-
pu, na razmišljanju o preteklih umetniških modelih, ki jih uporabljajo
posredno in neposredno. Skupina Novi kolektivizem je zasnovala po-
stavitev razstave TANK! tako, da so bile galerijske stene videti kot časo-
pisne strani, na katerih se v nehierarhičnem odnosu prepletajo raznoro-
dna besedila (kritike, slogani, citati) in slikovno gradivo. Na stenah so
bili enakovredno obešeni reprodukcije in originali predstavnikov histo-
rične avantgarde, tako da je bilo z razdalje težko razločiti njihovo pravo
naravo. Postavitev je združila preteklost in sedanjost v mreži vsesplošne
posredovanosti. Seveda pa postavitve razstave in tipografije črk ni nare-
kovala katerakoli časopisna stran, temveč stran revije TANK, pri kate-
ri so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja sodelovali umetniki z različnih
polj umetniške avantgarde. Za TANK je bilo značilno sožitje slikovne-
ga materiala, izzivalne tipografije in udarnih gesel /.../ (Badovinac, 2010:
53–54.)
Soba zaradi kombinacije podob in teksta namreč deluje kot ena
sama interpretacija; vtis je, da bi branje časopisnih in drugih odlomkov
obiskovalcu pomagalo pri umevanju bistva avantgardne umetnosti. Ne-
kateri kustosi celo predvidevajo, da bo obiskovalec to bral. Toda v resni-
ci gre pravzaprav za koncept kuratorja-umetnika: pred nami je umetni-
ško delo, ki kot celota (ali po posameznih delih) ni pojasnjeno oziroma
interpretirano. Tako denimo ni pojasnjeno, kaj je bil Tržaški konstruk-
Pojasnilo je nadvse osnovno: sporoča gotove, vnaprej zaključene in-
formacije o tem, kdo in kdaj je naredil plakate (s katerim dogodkom so
povezani), ni pa pojasnjena njihova vsebina oziroma sporočilnost. Na-
men akcije je implicitno nakazan: »ko je vladala največja negotovost gle-
de izida dogodkov«. Skupek informacij sicer še ne pomeni interpretaci-
je.
Posebnost razstave tudi z ozirom na interpretacijo pomeni soba,
kjer je predstavljena Avantgarda dvajsetih let (slika 5). Soba oziroma nje-
ne stene so napolnjene do zadnjega kotička; cela soba je pravzaprav eno
samo umetniško delo, eksponat. Praktično gre za posnetek koncepta iz
leta 1998, ko je bila avantgarda muzealizirana takole (po opisu direkto-
rice):
Da bi čim bolje izrazila spoštovanje do izročila avantgarde, se je Moder-
na galerija odločila, da postavitev razstave zaupa dedičem slovenske hi-
storične avantgarde, oblikovalski skupini Novi kolektivizem, ki deluje v
okviru širšega umetniškega multimedijskega kolektiva Neue Sloweni-
sche Kunst. Njihov osnovni umetniški koncept temelji na retroprinci-
pu, na razmišljanju o preteklih umetniških modelih, ki jih uporabljajo
posredno in neposredno. Skupina Novi kolektivizem je zasnovala po-
stavitev razstave TANK! tako, da so bile galerijske stene videti kot časo-
pisne strani, na katerih se v nehierarhičnem odnosu prepletajo raznoro-
dna besedila (kritike, slogani, citati) in slikovno gradivo. Na stenah so
bili enakovredno obešeni reprodukcije in originali predstavnikov histo-
rične avantgarde, tako da je bilo z razdalje težko razločiti njihovo pravo
naravo. Postavitev je združila preteklost in sedanjost v mreži vsesplošne
posredovanosti. Seveda pa postavitve razstave in tipografije črk ni nare-
kovala katerakoli časopisna stran, temveč stran revije TANK, pri kate-
ri so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja sodelovali umetniki z različnih
polj umetniške avantgarde. Za TANK je bilo značilno sožitje slikovne-
ga materiala, izzivalne tipografije in udarnih gesel /.../ (Badovinac, 2010:
53–54.)
Soba zaradi kombinacije podob in teksta namreč deluje kot ena
sama interpretacija; vtis je, da bi branje časopisnih in drugih odlomkov
obiskovalcu pomagalo pri umevanju bistva avantgardne umetnosti. Ne-
kateri kustosi celo predvidevajo, da bo obiskovalec to bral. Toda v resni-
ci gre pravzaprav za koncept kuratorja-umetnika: pred nami je umetni-
ško delo, ki kot celota (ali po posameznih delih) ni pojasnjeno oziroma
interpretirano. Tako denimo ni pojasnjeno, kaj je bil Tržaški konstruk-
