Page 113 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 113
rezultati raziskave 113
20. stoletja je tako podvojen z vstopom modernizma v naš prostor. Na
tej vstopni točki pa se vam že takoj ponuja pogled v II. dvorano, natanč-
neje v del, ki je namenjen predstavitvi avantgarde dvajsetih del, ki je po-
leg partizanske umetnosti bistvena novost pričujoče razstave. Tako lah-
ko sledite serpentinasti liniji kronološkega pregleda, ki se vije iz dvorane
v dvorano, v grobem od vstopa modernizma do časa osamosvojitve Slo-
venije. Na voljo pa vam je tudi premočrtna pot, ki ni zgolj krajši pregled
ali enostavno izpodbijanje linearnosti kronološkega pregleda. Dru-
ga pot je problemska, kot rezilo gre po desni strani naravnost skozi vse
dvorane; na svoj način združuje avantgardo dvajsetih let (3), partizan-
sko umetnost (4), avantgardo šestdesetih let (6: OHO) in nazadnje še
retroavantgardo osemdesetih let (8: Neue Slowenische Kunst). (Str. 6.)
Različne poti pomenijo odpiranje različnih vprašanj:
Razstava skuša na tak način izpostaviti vsaj dve temeljni vprašanji 20.
stoletja, vseskozi znotraj polja umetnosti in misli. Prvo vprašanje, ki ga
v resnici odpira že problem avantgardnega, je vprašanje konca, odmi-
ka oziroma začetka: poslednjega in novega obzorja. S tem je tesno po-
vezano drugo vprašanje umetnosti in politike, in sicer predvsem v smi-
slu »polja skupnega«, celo politike umetnosti v vseh njenih oblikah in z
ozirom na različne družbenopolitične okoliščine, v katerih se je bolj ali
manj jasno pojavila. Drugače pa tu velja omeniti še posebej zanimivo
vprašanje umetnosti in življenja. (Str. 6–7.)
Vstopnih poti pa je pravzaprav še več:
Vstopnih poti za misel in oko, ki vodijo nazaj skozi 20. stoletje, je seveda
več. Lahko bi dodali, da je tretja pot, ki po levi strani vodi naravnost iz
dvorane v dvorano, pravzaprav pot modernizma. (Str. 7.)
Ogledovanje je lahko samo »pristransko«; obiskovalec naj si pot
ogleda izbere sam:
Na preteklo stoletje se seveda ne oziramo z vrha ali nepristransko: kje
smo danes mi glede na tisti čas? Kot obiskovalci 21. stoletja ste zato pre-
puščeni predvsem sebi, svoji lastni svobodi, ki jo na načrtu postavitve označu-
je vstopna točka postavitve. (Str. 7.)
Opraviti imamo s konstruktivistično pojmovanim konceptom de-
javnega obiskovalca, v skladu s katerim obiskovalec sam (na podlagi
predznanja, izkušenj in s tem povezanih zanimanj) konstruira lastno iz-
kušnjo v muzeju. Poleg tega je tekst zanimiv tudi zaradi tega, ker avtor
20. stoletja je tako podvojen z vstopom modernizma v naš prostor. Na
tej vstopni točki pa se vam že takoj ponuja pogled v II. dvorano, natanč-
neje v del, ki je namenjen predstavitvi avantgarde dvajsetih del, ki je po-
leg partizanske umetnosti bistvena novost pričujoče razstave. Tako lah-
ko sledite serpentinasti liniji kronološkega pregleda, ki se vije iz dvorane
v dvorano, v grobem od vstopa modernizma do časa osamosvojitve Slo-
venije. Na voljo pa vam je tudi premočrtna pot, ki ni zgolj krajši pregled
ali enostavno izpodbijanje linearnosti kronološkega pregleda. Dru-
ga pot je problemska, kot rezilo gre po desni strani naravnost skozi vse
dvorane; na svoj način združuje avantgardo dvajsetih let (3), partizan-
sko umetnost (4), avantgardo šestdesetih let (6: OHO) in nazadnje še
retroavantgardo osemdesetih let (8: Neue Slowenische Kunst). (Str. 6.)
Različne poti pomenijo odpiranje različnih vprašanj:
Razstava skuša na tak način izpostaviti vsaj dve temeljni vprašanji 20.
stoletja, vseskozi znotraj polja umetnosti in misli. Prvo vprašanje, ki ga
v resnici odpira že problem avantgardnega, je vprašanje konca, odmi-
ka oziroma začetka: poslednjega in novega obzorja. S tem je tesno po-
vezano drugo vprašanje umetnosti in politike, in sicer predvsem v smi-
slu »polja skupnega«, celo politike umetnosti v vseh njenih oblikah in z
ozirom na različne družbenopolitične okoliščine, v katerih se je bolj ali
manj jasno pojavila. Drugače pa tu velja omeniti še posebej zanimivo
vprašanje umetnosti in življenja. (Str. 6–7.)
Vstopnih poti pa je pravzaprav še več:
Vstopnih poti za misel in oko, ki vodijo nazaj skozi 20. stoletje, je seveda
več. Lahko bi dodali, da je tretja pot, ki po levi strani vodi naravnost iz
dvorane v dvorano, pravzaprav pot modernizma. (Str. 7.)
Ogledovanje je lahko samo »pristransko«; obiskovalec naj si pot
ogleda izbere sam:
Na preteklo stoletje se seveda ne oziramo z vrha ali nepristransko: kje
smo danes mi glede na tisti čas? Kot obiskovalci 21. stoletja ste zato pre-
puščeni predvsem sebi, svoji lastni svobodi, ki jo na načrtu postavitve označu-
je vstopna točka postavitve. (Str. 7.)
Opraviti imamo s konstruktivistično pojmovanim konceptom de-
javnega obiskovalca, v skladu s katerim obiskovalec sam (na podlagi
predznanja, izkušenj in s tem povezanih zanimanj) konstruira lastno iz-
kušnjo v muzeju. Poleg tega je tekst zanimiv tudi zaradi tega, ker avtor
