Page 106 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 106
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
obesila sem jo nad televizijo ali nekaj, pa jaz mami rečem: »Ja, pa vidiš,
pa tule, ko se vidi od teh Nismo poslednji lobanje?« Pa ona: »Kje?« Pa
ji jaz tako kažem, pa ona: »Jaz tega ne vidim.« Pa jaz tako: ok, mogo-
če se mi pa samo zdi. Ampak od takrat, ko sem ji to povedala, noče imeti več
tega obešenega. Pa ne vidi! Sploh ne vidi! Ampak ne mara, noče imeti obešeno.
(Int. 22.)
Poznavalci, nasprotno, gledajo bolj objektivno. V tem smislu lahko
vidijo več. Umetnino doživljajo z določeno mero odmaknjenosti in ne-
prizadetosti, kar jim omogoča boljše razumevanje in bolj nepristransko
oblikovanje mnenja, sodbe. Zgoraj citirana obiskovalka je to opisala (na-
veden je odlomek iz pogovora v prostoru Avantgarda dvajsetih let):
Recimo v tistem … kaj jaz vem, tudi futurizem ali pa … ok, dadaizem, pa
kakšen tisti Blaue Reiter, kar mi je … ali pa dobro, tisto niti nima veze …
me po eni strani privlači, ker je pač to: umetnost – zanima nas likovni
problem in to je vse, kar nas zanima. Seveda tudi kritika okolice, druž-
be, časa, ampak to je v ospredju. Ne morem si pa čisto… a veš, je pa tudi ka-
kšen tak militarizem v ospredju, neka agresija (futuristi itak, ker se jim je zdela
vojna super stvar) – to me pa recimo odbija, ker pač ni v moji ... moji ... ta trenu-
tek mi je neprijeten. Me pa blazno zanima. (Int. 22.)
Ne gre za to, da ne bi hotela oziroma mogla gledati: »Ne da me tako
odbija v stilu, da mi ni všeč, še vedno mi je všeč to obdobje, še vedno rada
preberem kaj o njem, še vedno mi je všeč, ampak znotraj pa čutim neko
tesnobo (ne v smislu, da moram k psihiatru).« (Int. 22.) Pri partizanski
umetnosti to ponovno pojasni: »A veš, ko sem prej razlagala, da se rada
zasanjam v določena obdobja ne glede na to, da vem, da je bilo v ozad-
ju marsikaj slabega. Tukaj zelo težko to sploh odmisliš tisto – pač bila je
vojna – ampak še vedno rada gledam.« (Int. 22)
Pripravljenost/nepripravljenost za gledanje. Tretja, zadnja kategorija
v tem sklopu se nanaša na obiskovalčev trud, vložek – koliko je pripra-
vljen vložiti v svoje estetsko doživljanje oziroma gledanje umetnin.
Poznavalci so pripravljeni vložiti več že v tem smislu, da lažje spreje-
majo različne zvrsti umetnosti. Seveda je to odvisno od njihovega osnov-
nega zanimanja (»Kar mi je všeč, kakor me neka soba čisto očara, tam
lahko sedim pol ure, ostalo, kar mi ni všeč, pa grem mimo«. (Int. 14)),
vendar so kljub temu pripravljeni pogledati tudi tisto, kar jih ne zanima
(»Pogledam že, samo ne pa, da bi prav zelo.« (Int. 14); »Če bi ga [Jako-
piča] pogledal, bi ga pogledal samo zato, ker mi ni všeč.«), in predvsem
spreminjati svoj okus:
obesila sem jo nad televizijo ali nekaj, pa jaz mami rečem: »Ja, pa vidiš,
pa tule, ko se vidi od teh Nismo poslednji lobanje?« Pa ona: »Kje?« Pa
ji jaz tako kažem, pa ona: »Jaz tega ne vidim.« Pa jaz tako: ok, mogo-
če se mi pa samo zdi. Ampak od takrat, ko sem ji to povedala, noče imeti več
tega obešenega. Pa ne vidi! Sploh ne vidi! Ampak ne mara, noče imeti obešeno.
(Int. 22.)
Poznavalci, nasprotno, gledajo bolj objektivno. V tem smislu lahko
vidijo več. Umetnino doživljajo z določeno mero odmaknjenosti in ne-
prizadetosti, kar jim omogoča boljše razumevanje in bolj nepristransko
oblikovanje mnenja, sodbe. Zgoraj citirana obiskovalka je to opisala (na-
veden je odlomek iz pogovora v prostoru Avantgarda dvajsetih let):
Recimo v tistem … kaj jaz vem, tudi futurizem ali pa … ok, dadaizem, pa
kakšen tisti Blaue Reiter, kar mi je … ali pa dobro, tisto niti nima veze …
me po eni strani privlači, ker je pač to: umetnost – zanima nas likovni
problem in to je vse, kar nas zanima. Seveda tudi kritika okolice, druž-
be, časa, ampak to je v ospredju. Ne morem si pa čisto… a veš, je pa tudi ka-
kšen tak militarizem v ospredju, neka agresija (futuristi itak, ker se jim je zdela
vojna super stvar) – to me pa recimo odbija, ker pač ni v moji ... moji ... ta trenu-
tek mi je neprijeten. Me pa blazno zanima. (Int. 22.)
Ne gre za to, da ne bi hotela oziroma mogla gledati: »Ne da me tako
odbija v stilu, da mi ni všeč, še vedno mi je všeč to obdobje, še vedno rada
preberem kaj o njem, še vedno mi je všeč, ampak znotraj pa čutim neko
tesnobo (ne v smislu, da moram k psihiatru).« (Int. 22.) Pri partizanski
umetnosti to ponovno pojasni: »A veš, ko sem prej razlagala, da se rada
zasanjam v določena obdobja ne glede na to, da vem, da je bilo v ozad-
ju marsikaj slabega. Tukaj zelo težko to sploh odmisliš tisto – pač bila je
vojna – ampak še vedno rada gledam.« (Int. 22)
Pripravljenost/nepripravljenost za gledanje. Tretja, zadnja kategorija
v tem sklopu se nanaša na obiskovalčev trud, vložek – koliko je pripra-
vljen vložiti v svoje estetsko doživljanje oziroma gledanje umetnin.
Poznavalci so pripravljeni vložiti več že v tem smislu, da lažje spreje-
majo različne zvrsti umetnosti. Seveda je to odvisno od njihovega osnov-
nega zanimanja (»Kar mi je všeč, kakor me neka soba čisto očara, tam
lahko sedim pol ure, ostalo, kar mi ni všeč, pa grem mimo«. (Int. 14)),
vendar so kljub temu pripravljeni pogledati tudi tisto, kar jih ne zanima
(»Pogledam že, samo ne pa, da bi prav zelo.« (Int. 14); »Če bi ga [Jako-
piča] pogledal, bi ga pogledal samo zato, ker mi ni všeč.«), in predvsem
spreminjati svoj okus:
