Page 105 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 105
rezultati raziskave 105
Gre za neke vrste implicitno teorijo, ki jo obiskovalec uporabi, ko
pristopa k umetniškemu delu, oziroma določene značilnosti, ki soobli-
kujejo njegove rekacije, način(e) gledanja.
Bolj izrazito se je pokazal vpliv modernistične ideologije – forma-
lizma. To pomeni posebno naklonjenost slikarstvu, in sicer abstrakci-
ji, zavračanje figuralike in nezmožnost razumevanja realističnih in kon-
ceptualnih del, zaznavanje umetniških del pretežno na ravni forme, za-
govarjanje koncepta umetniške svobode (skozi sintagme »sproščenost«,
»pristnost«, »neobremenjenost«, »spontanost« in podobno). Obisko-
valec določene umetnosti ne sprejema. Na primer: »se odmakne« od
slike Franceta Kralja Kmečki in mestni otroci: »Rajši se odmaknem od
takih problematičnih tem, kot pa da bi šla brat, kaj se je zdaj njemu slabe-
ga dogajalo, da je na ta način slikal, ali pa, saj mogoče se mu ni kaj slabe-
ga, mogoče sem preveč negativno nastrojena ... ne vem. /.../ Ne bi rekla,
da kaj preveč uživam ob gledanju te slike.« (Int. 5.) Tako kot v prejšnjem
primeru gre tudi tukaj za ideologijo z odtujevalnimi učinki.
Pristransko/nepristransko gledanje. Nepoznavalci gledajo umetnine
bolj pristransko, subjektivno – bolj se čustveno vpletejo, bolj so prizade-
ti. Njihovo razumevanje umetnin poteka bolj na resnični kot reprezen-
tativni, estetski ravni. Ne razlikujejo v tolikšni meri med svetom, v ka-
terem živijo, in njegovo likovno metaforo. Tako, na primer, nekaterih
slik preprosto »ne morejo gledati«: »Božidar Jakac ima tudi nekaj lepih
slik, nekaj ima pa tako bolj, kaj jaz vem, že malo ... Bom rekla, ima ne-
katere slike, ki so, predvsem če so iz partizanskega življenja, neke grozo-
te, pa tako, jaz teh slik ne maram ne gledat ne ... Ker dovolj je že tisto, da
so bili grozni časi, potem pa da mora človek še to na sliki potem gleda-
ti.« (Int. 20.) Spet druga obiskovalka tako »ne gleda rada« Mušiča (Ni-
smo poslednji): »Saj pravim, tukaj sem pa tisto, ko sem čustveno mehka.
Sploh ne bi rekla, da bi to sliko rada imela. Niti jo rada ne gledam. Am-
pak je zame pretresljiva slika in nekdo tako močan, da je to slikal, jaz pra-
vim, pa to je bil človek na pravem mestu. /…/« (Int. 18.) Te slike »od-
mikaš, niso ti take, da bi jih rad gledal, ker ti sproža negativne občutke«
(Int. 19). Obiskovalka-poznavalka zanimivo opiše izkušnjo svoje mame
(nepoznavalke, ki je tudi sodelovala v raziskavi):
(Zoran Mušič, Nismo poslednji, 1971.)
Mušič mi je bil vedno zelo všeč. Nismo poslednji – zelo, zelo ... jasno,
grozljiva motivika, strašljiva motivika. Mi imamo doma eno njegovo sli-
ko, ki je kot neka taka, kot neka zemlja (te njegove), ampak hkrati vmes
se komaj, komaj razbere lobanja, komaj. In jaz mami enkrat rečem, pač
Gre za neke vrste implicitno teorijo, ki jo obiskovalec uporabi, ko
pristopa k umetniškemu delu, oziroma določene značilnosti, ki soobli-
kujejo njegove rekacije, način(e) gledanja.
Bolj izrazito se je pokazal vpliv modernistične ideologije – forma-
lizma. To pomeni posebno naklonjenost slikarstvu, in sicer abstrakci-
ji, zavračanje figuralike in nezmožnost razumevanja realističnih in kon-
ceptualnih del, zaznavanje umetniških del pretežno na ravni forme, za-
govarjanje koncepta umetniške svobode (skozi sintagme »sproščenost«,
»pristnost«, »neobremenjenost«, »spontanost« in podobno). Obisko-
valec določene umetnosti ne sprejema. Na primer: »se odmakne« od
slike Franceta Kralja Kmečki in mestni otroci: »Rajši se odmaknem od
takih problematičnih tem, kot pa da bi šla brat, kaj se je zdaj njemu slabe-
ga dogajalo, da je na ta način slikal, ali pa, saj mogoče se mu ni kaj slabe-
ga, mogoče sem preveč negativno nastrojena ... ne vem. /.../ Ne bi rekla,
da kaj preveč uživam ob gledanju te slike.« (Int. 5.) Tako kot v prejšnjem
primeru gre tudi tukaj za ideologijo z odtujevalnimi učinki.
Pristransko/nepristransko gledanje. Nepoznavalci gledajo umetnine
bolj pristransko, subjektivno – bolj se čustveno vpletejo, bolj so prizade-
ti. Njihovo razumevanje umetnin poteka bolj na resnični kot reprezen-
tativni, estetski ravni. Ne razlikujejo v tolikšni meri med svetom, v ka-
terem živijo, in njegovo likovno metaforo. Tako, na primer, nekaterih
slik preprosto »ne morejo gledati«: »Božidar Jakac ima tudi nekaj lepih
slik, nekaj ima pa tako bolj, kaj jaz vem, že malo ... Bom rekla, ima ne-
katere slike, ki so, predvsem če so iz partizanskega življenja, neke grozo-
te, pa tako, jaz teh slik ne maram ne gledat ne ... Ker dovolj je že tisto, da
so bili grozni časi, potem pa da mora človek še to na sliki potem gleda-
ti.« (Int. 20.) Spet druga obiskovalka tako »ne gleda rada« Mušiča (Ni-
smo poslednji): »Saj pravim, tukaj sem pa tisto, ko sem čustveno mehka.
Sploh ne bi rekla, da bi to sliko rada imela. Niti jo rada ne gledam. Am-
pak je zame pretresljiva slika in nekdo tako močan, da je to slikal, jaz pra-
vim, pa to je bil človek na pravem mestu. /…/« (Int. 18.) Te slike »od-
mikaš, niso ti take, da bi jih rad gledal, ker ti sproža negativne občutke«
(Int. 19). Obiskovalka-poznavalka zanimivo opiše izkušnjo svoje mame
(nepoznavalke, ki je tudi sodelovala v raziskavi):
(Zoran Mušič, Nismo poslednji, 1971.)
Mušič mi je bil vedno zelo všeč. Nismo poslednji – zelo, zelo ... jasno,
grozljiva motivika, strašljiva motivika. Mi imamo doma eno njegovo sli-
ko, ki je kot neka taka, kot neka zemlja (te njegove), ampak hkrati vmes
se komaj, komaj razbere lobanja, komaj. In jaz mami enkrat rečem, pač
