Page 104 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 104
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
ce Kralj, Družinski portret). »Tukaj sploh ne vem, če bi hotela razume-
ti« (Gregorij Perušek, Simfonija ameriškega zahoda). »No, še ena slika,
ki se mi zdi potrata barve, časa, platna« (Tomo Podgornik, Brez naslo-
va). »To mogoče spet povezujem preveč negativno v smislu tega uporni-
štva, pač neke angažiranosti. Se mi zdi, mogoče sem malo krivična, da
se je marsikdo upiral že samo zato, da se je upiral« (NSK). Seveda je za-
nimivo preveriti, kaj jo vodi v takšno odklanjanje umetnosti. Med dru-
gim je povedala:
Ne pritegne me. Morda premalo poznam. S srednjim vekom sem se naj-
več ukvarjala, to so stvari, ki so mi poznane, jih razumem, zakaj so ta-
kšne, kakršne so. /.../ Se mi zdi, da imajo prejšnja obdobja (do začetka
20. stoletja) neko logiko, da je bila umetnost z nekim namenom. 20. sto-
letje, predvsem druga polovica, začne pa bolj tisto – umetnik samega
sebe izražati. Če si sam tak tip, da sebe iščeš v tistih umetninah, ti to mo-
goče res bolj leži. Ampak jaz likovne umetnosti skorajda ne povezujem
na takšen način.
Zase pravi, da pozna starejšo umetnost, jo razume in v njej uživa. Pri
moderni »so pa bolj interpretacije«, kar ji »pa ni všeč«. Svoje pojmova-
nje umetnosti pojasni:
Se mi zdi, da mi [moderna] slika ali kip ne pove toliko, kakor če jo jaz
znam umestiti v nek prostor. Če dam primer: srednjeveške freske. Toč-
no vem, zakaj je na tistem prostoru, kakšno vlogo ima. In mogoče mi je
to bolj zanimivo, ker potem raziskuješ še toliko drugih stvari, če zdaj
govorim čisto iz svoje stroke. Tudi ko probaš razumeti vso liturgijo, pa
kakšna je bila izobrazba takratnih ljudi, kaj so oni sploh videli v ume-
tnosti ... Enkrat mi je ena dosti zanimivo vprašanje postavila, mi je re-
kla: »Ti, ko si pa tako za te srednjeveške freske pa kipe, ali ti je to všeč?!«
Sem rekla, tukaj ne gre za to, vsaj če govorim zase, da ti je všeč v smislu,
»o, kako lepa svetnica«, ampak da je zadaj neka ideja, kako je dejansko
vse zelo premišljeno in vse na svojem mestu. To je tisto, kar mi je fasci-
nantno. Recimo, ko razumeš samo liturgijo, potem v kranjskem prezbi-
teriju, ko je Kristus v središču tega prezbiterija, gledaš, da dejansko, ko
je povzdigovanje, duhovnik da tik pred Kristusom tisto hostijo. In tega
mi ne znamo več tako dojemati, ampak predvsem greš, »aha, freske so
toliko in toliko stare, ta in ta avtor«, in ti je zaradi tega pomembno, ne
dojameš pa več dela celote. In to je pa tisto, kar me pritegne. Zdaj pa, če
bi delala »psihoanalizo« enega umetnika 20. stoletja, bi mi bilo mogo-
če enako zanimivo sodobno delo. Ampak to meni ne potegne. (Int. 17.)
ce Kralj, Družinski portret). »Tukaj sploh ne vem, če bi hotela razume-
ti« (Gregorij Perušek, Simfonija ameriškega zahoda). »No, še ena slika,
ki se mi zdi potrata barve, časa, platna« (Tomo Podgornik, Brez naslo-
va). »To mogoče spet povezujem preveč negativno v smislu tega uporni-
štva, pač neke angažiranosti. Se mi zdi, mogoče sem malo krivična, da
se je marsikdo upiral že samo zato, da se je upiral« (NSK). Seveda je za-
nimivo preveriti, kaj jo vodi v takšno odklanjanje umetnosti. Med dru-
gim je povedala:
Ne pritegne me. Morda premalo poznam. S srednjim vekom sem se naj-
več ukvarjala, to so stvari, ki so mi poznane, jih razumem, zakaj so ta-
kšne, kakršne so. /.../ Se mi zdi, da imajo prejšnja obdobja (do začetka
20. stoletja) neko logiko, da je bila umetnost z nekim namenom. 20. sto-
letje, predvsem druga polovica, začne pa bolj tisto – umetnik samega
sebe izražati. Če si sam tak tip, da sebe iščeš v tistih umetninah, ti to mo-
goče res bolj leži. Ampak jaz likovne umetnosti skorajda ne povezujem
na takšen način.
Zase pravi, da pozna starejšo umetnost, jo razume in v njej uživa. Pri
moderni »so pa bolj interpretacije«, kar ji »pa ni všeč«. Svoje pojmova-
nje umetnosti pojasni:
Se mi zdi, da mi [moderna] slika ali kip ne pove toliko, kakor če jo jaz
znam umestiti v nek prostor. Če dam primer: srednjeveške freske. Toč-
no vem, zakaj je na tistem prostoru, kakšno vlogo ima. In mogoče mi je
to bolj zanimivo, ker potem raziskuješ še toliko drugih stvari, če zdaj
govorim čisto iz svoje stroke. Tudi ko probaš razumeti vso liturgijo, pa
kakšna je bila izobrazba takratnih ljudi, kaj so oni sploh videli v ume-
tnosti ... Enkrat mi je ena dosti zanimivo vprašanje postavila, mi je re-
kla: »Ti, ko si pa tako za te srednjeveške freske pa kipe, ali ti je to všeč?!«
Sem rekla, tukaj ne gre za to, vsaj če govorim zase, da ti je všeč v smislu,
»o, kako lepa svetnica«, ampak da je zadaj neka ideja, kako je dejansko
vse zelo premišljeno in vse na svojem mestu. To je tisto, kar mi je fasci-
nantno. Recimo, ko razumeš samo liturgijo, potem v kranjskem prezbi-
teriju, ko je Kristus v središču tega prezbiterija, gledaš, da dejansko, ko
je povzdigovanje, duhovnik da tik pred Kristusom tisto hostijo. In tega
mi ne znamo več tako dojemati, ampak predvsem greš, »aha, freske so
toliko in toliko stare, ta in ta avtor«, in ti je zaradi tega pomembno, ne
dojameš pa več dela celote. In to je pa tisto, kar me pritegne. Zdaj pa, če
bi delala »psihoanalizo« enega umetnika 20. stoletja, bi mi bilo mogo-
če enako zanimivo sodobno delo. Ampak to meni ne potegne. (Int. 17.)
