Page 489 - Jonatan Vinkler, Maja Šetinc in Blaž Javornik (ur.). Primož Trubar: Hišna postila 1595. Zbrana dela Primoža Trubarja 9.
P. 489
na IIII. nedello po S. Troyci. 2005. Lk 6,38.
2006. Lk 6,38.
Takovu pak ludy s težko stane inu silnu zlu boly. Ampak tukaj ti misli, de si
en karsčenik inu moreš se, aku ti hočeš en karsčenik ostati, nekaj buile, kakor
ty, kir nej so karsčeniki, izkazati inu deržati, kakor nam ta exempel našiga
Očeta v nebi naprej svejti. Zakaj kadar ti tvojmu bližnimu dobru sturiš inu on
tebe ne hoče zahvaliti, ja tebi tudi če hoče škodo sturiti, tukaj nej potreba
cbiuvlati, Bug bode njega dobru našil, ti mu pussti tu masčovainje inu sturi
kar je tebi zapovedanu.
Ena historia se bere, koku je en nerodliv Syn, svojga Očeta per lasseh
vzel inu ga je noter do praga hišniga vlekal, tu je ta Oča začel šrajati: Nehaj,
nehaj, moj Syn, dosehmal sem jest tudi z mojm Očetom taku delal: kakor sim
jest njemu sturil, taku ti meni zdaj zupet sturiš. Le-tu je našiga GOSPUDA
Boga urtel, ta dobru zvit h timu vej, de on greihe, susseb pak to nehvaležnost
štraifa. zatu ti vse tvoje nadluge Bogu poroči inu sturi kar je tebi zapovedanu,
de ti nikar sam ne štraifaš, temuč milostiv ostaneš. Bug ne bode s to štraifin-
go vuni ostal, kakor ta GOSPUD le-tukai dajle melda.
»Dajte, taku vam bo danu. Eno polno, natlačeno,
potresseno inu obilno mero, bodo vam uvaše krilu dali.
Zakaj ravnu s to mero, s katero vy merite, se vam tudi
bo merilu.«2005
Ta GOSPUD je lipu vse vkupe zapopadel, bi rad hotel, de bi my lipi
brumni karsčeniki bily inu se povsod prov zaderžali, zatu ravnu kakor je on
zapovédal, de se ima s temi ubozimi greišniki milostivu okuli hodyti, kakor
Bug z nami tudi dela: nyh nikar soditi ni ferdamnovati, temuč sodbo inu urtel
Bogu poročiti inu za nje prossiti: Taku zapoveduje on le-tukaj dajle, de se
ima nym v drugih nadlugah tudi pomagait, z dajenjem inu s svetovainjem inu
imamo tedaj gvišnu vupati, taku bogatu inu veliku my ne moremo dati, Bug
hoče vselej več inu bogatiše poverniti, de taku tu serce vselei zvyra inu osta-
ne v lubezni inu se timu ternju ne pusty bosti, de bi kej posahnilu. Kakor ty
ajdje sture, ty tiga sojeinja inu ferdamnovainja ne mogo pustiti. Kakor hitru
se nym kaj stury, kar jim ne dopade, taku ony tiga ne hote poprej odpustit,
samuč de ludje nym pred nuge padejo inu nje moljo. V glihi viži kadar eniga
ne vejdo zupet užyti, taku mu ništer ne dado: Zatu ostane ta težki urtel nad
nymi, de Bug nje zupet hoče soditi, ferdamnati inu ne hoče nym tudi odpus-
titi, ni dati.
Pred takovo hudo navado se mij imamo varovati inu našimu bližnimu
sturiti, kakor je nam naš lubi Bug v nebi sturil, ta vzdigne ta urtel gori inu
hoče odpustiti, on ne hoče ni masčovati ni ferdamnovati, prez vsiga rezmiš-
lainja, ker smo my taku nehvaležni inu njemu krilu inu roke za njegove
dobrute ogardimo inu ne znašimo. Takovu se my tudi imamo vučiti, aku pak
nikar, taku moramo my tiga urtelna čakati, de on pravi: »S kakovo mero vy
merite, se vam bode zupet merilu.«2006
Nu my moramo vsi spoznati, de je nam Bug inu naš GOSPUD vsiga
bogatu nameril, zakaj kadar bi Bug bil imel po našim zaslužeinju meriti, taku
bi my bili serd, nemyr inu vso nesrečo zaslužili, de bi nas spodobnu ta zemlja
bila imejla požrejti, kakor smo hitru bily rojeni, iest hočo molčati, de smo se
my potle skuzi naš cejl leben cilu hudu zaderžali, de bi taku ta prava mera na Bug je nam milostivu
nas bila, ta smert inu pakal. Ampak kaj stury Bug? On iztresse tja proč vse kar nameril.
smo my zaslužili, serd, nemilost, sodbo, smert, pakal, šeinka nam tu nebu,
gnado inu slobodnust od zatoženja te postave inu naše hude visty. On iztres-
se vun vse pomankainje inu dolg inu da vse dobru, tu se pravi ja milosti-
t 2 vu me-
489
2006. Lk 6,38.
Takovu pak ludy s težko stane inu silnu zlu boly. Ampak tukaj ti misli, de si
en karsčenik inu moreš se, aku ti hočeš en karsčenik ostati, nekaj buile, kakor
ty, kir nej so karsčeniki, izkazati inu deržati, kakor nam ta exempel našiga
Očeta v nebi naprej svejti. Zakaj kadar ti tvojmu bližnimu dobru sturiš inu on
tebe ne hoče zahvaliti, ja tebi tudi če hoče škodo sturiti, tukaj nej potreba
cbiuvlati, Bug bode njega dobru našil, ti mu pussti tu masčovainje inu sturi
kar je tebi zapovedanu.
Ena historia se bere, koku je en nerodliv Syn, svojga Očeta per lasseh
vzel inu ga je noter do praga hišniga vlekal, tu je ta Oča začel šrajati: Nehaj,
nehaj, moj Syn, dosehmal sem jest tudi z mojm Očetom taku delal: kakor sim
jest njemu sturil, taku ti meni zdaj zupet sturiš. Le-tu je našiga GOSPUDA
Boga urtel, ta dobru zvit h timu vej, de on greihe, susseb pak to nehvaležnost
štraifa. zatu ti vse tvoje nadluge Bogu poroči inu sturi kar je tebi zapovedanu,
de ti nikar sam ne štraifaš, temuč milostiv ostaneš. Bug ne bode s to štraifin-
go vuni ostal, kakor ta GOSPUD le-tukai dajle melda.
»Dajte, taku vam bo danu. Eno polno, natlačeno,
potresseno inu obilno mero, bodo vam uvaše krilu dali.
Zakaj ravnu s to mero, s katero vy merite, se vam tudi
bo merilu.«2005
Ta GOSPUD je lipu vse vkupe zapopadel, bi rad hotel, de bi my lipi
brumni karsčeniki bily inu se povsod prov zaderžali, zatu ravnu kakor je on
zapovédal, de se ima s temi ubozimi greišniki milostivu okuli hodyti, kakor
Bug z nami tudi dela: nyh nikar soditi ni ferdamnovati, temuč sodbo inu urtel
Bogu poročiti inu za nje prossiti: Taku zapoveduje on le-tukaj dajle, de se
ima nym v drugih nadlugah tudi pomagait, z dajenjem inu s svetovainjem inu
imamo tedaj gvišnu vupati, taku bogatu inu veliku my ne moremo dati, Bug
hoče vselej več inu bogatiše poverniti, de taku tu serce vselei zvyra inu osta-
ne v lubezni inu se timu ternju ne pusty bosti, de bi kej posahnilu. Kakor ty
ajdje sture, ty tiga sojeinja inu ferdamnovainja ne mogo pustiti. Kakor hitru
se nym kaj stury, kar jim ne dopade, taku ony tiga ne hote poprej odpustit,
samuč de ludje nym pred nuge padejo inu nje moljo. V glihi viži kadar eniga
ne vejdo zupet užyti, taku mu ništer ne dado: Zatu ostane ta težki urtel nad
nymi, de Bug nje zupet hoče soditi, ferdamnati inu ne hoče nym tudi odpus-
titi, ni dati.
Pred takovo hudo navado se mij imamo varovati inu našimu bližnimu
sturiti, kakor je nam naš lubi Bug v nebi sturil, ta vzdigne ta urtel gori inu
hoče odpustiti, on ne hoče ni masčovati ni ferdamnovati, prez vsiga rezmiš-
lainja, ker smo my taku nehvaležni inu njemu krilu inu roke za njegove
dobrute ogardimo inu ne znašimo. Takovu se my tudi imamo vučiti, aku pak
nikar, taku moramo my tiga urtelna čakati, de on pravi: »S kakovo mero vy
merite, se vam bode zupet merilu.«2006
Nu my moramo vsi spoznati, de je nam Bug inu naš GOSPUD vsiga
bogatu nameril, zakaj kadar bi Bug bil imel po našim zaslužeinju meriti, taku
bi my bili serd, nemyr inu vso nesrečo zaslužili, de bi nas spodobnu ta zemlja
bila imejla požrejti, kakor smo hitru bily rojeni, iest hočo molčati, de smo se
my potle skuzi naš cejl leben cilu hudu zaderžali, de bi taku ta prava mera na Bug je nam milostivu
nas bila, ta smert inu pakal. Ampak kaj stury Bug? On iztresse tja proč vse kar nameril.
smo my zaslužili, serd, nemilost, sodbo, smert, pakal, šeinka nam tu nebu,
gnado inu slobodnust od zatoženja te postave inu naše hude visty. On iztres-
se vun vse pomankainje inu dolg inu da vse dobru, tu se pravi ja milosti-
t 2 vu me-
489
