Page 479 - Jonatan Vinkler, Maja Šetinc in Blaž Javornik (ur.). Primož Trubar: Hišna postila 1595. Zbrana dela Primoža Trubarja 9.
P. 479
na III. nedello po S. Troyci.
da, Nu, taku pak ta evangelium na druzih meistih zadosti urzaha na znanje Zakaj Bug tem 1991. Jn 3,16.
zakaj Bug te greišnike ne hoče zavreči, zlasti kakor Ioannis na 3. cap.1991 greišnikom nej sovraž.
stoji: »Kir je on en takov Bug, kateri timu svjtu nej sovraž, temuč ga za lubu
ima inu taku lubu, de je on njemu svojga ediniga Synu šenkal inu k zmyrjenju
tjakaj dal, de bi ta svejt takoviga offra se imel troštati inu za tiga volo nikar
cagati.« Zakaj aku bi lih Bug tudi na druge poti nam človékom bil mogel
pomagati, taku je vsaj le-ta pomuč v takovi massi od njega nam h dobrimu
naprej vzeta, kadar njegov edinorojeni Syn sam naše greihe nase vzame inu
za nje plača, de my obeniga urzaha neimamo na takovim plačillu cbiuvlati.
Zakaj iz tiga vsaki zastopi, de Bug več dopadeinja na svojga Synu smerti inu
terplenju ima kakor nedopadeinja nad nami inu našimi greihi.
Raven takovih urzahov daje ta GOSPUD Jezus v tem današnim evan- GOSPUD Christus
geliu susseb na znanje, de on tih grejšnikov ne more zapustiti, samuč more ima eno sussebno
okuli nyh biti, nje jiskati inu vse tu naprej vzeti, kar k nyh izveličainju služi. mainingo z greišniki.
Inu pravi, de njemu gre ravnu kakor se nam človekom zgodi, kadar enimu
bogatimu možu, kateri desset tavžent zlatih premore, tavžent proč ukradeni
ali po nemarnosti zapravleni bodo, taku njemu drugači nej, kakor de bi je bil
vse zgubil. Zakaj ty, kir še prebivajo, njega taku ne zvessele inu ne troštajo
tulikain, kakor ga ty zgubleni rezžalejo. Tu je naša natura inu huda tarma,
katera bo spodobnu, kadar je za tu potelesnu diati, ena huda tarma ali šega
imenovana. Ali kir se vej, de Bug vselej več pusty kakor ta Hudič more vzeti.
Zatu bi se ludje za te potelesne nesreče volo ne imejli taku vissoku kumrati,
temuč se troštati, de my še nekuliku inu tu vegše ohranimo inu de nam Bug
vsak dan več more dati inu tu naše gmerati.
»Takovo naturo ali šego uže,« pravi naš lubi GOSPUD Christus, »jest Našiga GOSPUDA
tudi imam. Ty greišniki so moje kuplenu inu dragu zadobitu blagu inu Christusa serce pruti
lastyna, zakaj jest sim sebi nje kupil skuzi moje terpleinje inu smert. De bi tem greišnikom.
meni uže tu ne imejlu težku djati inu de bi se jest tudi nikar ne imel za nje
kumrati ali nyh an vzeti, kir od pota zahajajo inu meni zupet iz mojh rok
gredo, tu je nemogoče, zakaj ony mene preveliku stoje inu je mene stežko
stalu, de sim yh dobil, zatu meni težku dej, de bi ony imejli timu Hudiču na
dejl priti. Za tiga volo nyh jest ne morem zapustiti, kakor kuli hitru mojeh
ovčic ena zajde, taku se morem izkazati, kakor de bi za te druge ništer skarby
ne imel inu morem za to edino zgubleno ijti, njo ijskati, de ona tem volkum
na dejl ne pride.«
Ravnu kakor ena mati, katera veliku otruk ima, ty so vsi lubi inu bi ne Christus maternu serce
hotela rada eniga mej nymi zgubiti. Kadar se pak permere, de enu doli leže pruti grešnikom ima.
inu bolnu postane, taku stury ta bolezan en rezlotik mej temi drugimi otruci
vsemi, de je tu bolneši tu narlubilše inu ta mati se obeniga več an ne vzame ni
obenimu z vegšim flissom ne streiže ni vardeva. Kateri bi uže hotel to lube-
zan soditi po tem vardevainju, ta bi moral reči, de ta mati ima le-tu bolnu
dejte za lubu inu te zdrave nikar. Taku, pravi ta GOSPUD, je meni tudi s
teimi greišniki.
Tu se pravi našiga GOSPUDA Christusa serce na tu narpriazniviši inu
lubezniviši doli izmalati inu je nemogoče, de bi se moglu priazniviši inu lu-
bezniviši rezodeti, kir on takovu kumrainje, mujo inu skerb sebi naloži, koku
bi te uboge greišnike na pravi pot perpravil, inu pela nas v naše lastnu serce,
de bi my vsaj imejli misliti, kakovu je naše serce ali missel, kadar kaj zgubimo,
kar my za lubu imamo, zlasti režalenu inu čudnu. »Taku,« pravi Christus, »je
moje serce nepokoynu, kadar jest vidim, de ta Hudič eniga uboziga človéka
v greih, v zmoto inu zahajainje je perpravil.«
H timu služi tudi, kir to prigliho od te ovčice inu pastyrja predse vzame. Ena zmotna ovčica
Obena revniša reič nej, temuč kadar ena ovčica od te paše inu od svojga inu en greišnik so glih.
s pastyr-
479
da, Nu, taku pak ta evangelium na druzih meistih zadosti urzaha na znanje Zakaj Bug tem 1991. Jn 3,16.
zakaj Bug te greišnike ne hoče zavreči, zlasti kakor Ioannis na 3. cap.1991 greišnikom nej sovraž.
stoji: »Kir je on en takov Bug, kateri timu svjtu nej sovraž, temuč ga za lubu
ima inu taku lubu, de je on njemu svojga ediniga Synu šenkal inu k zmyrjenju
tjakaj dal, de bi ta svejt takoviga offra se imel troštati inu za tiga volo nikar
cagati.« Zakaj aku bi lih Bug tudi na druge poti nam človékom bil mogel
pomagati, taku je vsaj le-ta pomuč v takovi massi od njega nam h dobrimu
naprej vzeta, kadar njegov edinorojeni Syn sam naše greihe nase vzame inu
za nje plača, de my obeniga urzaha neimamo na takovim plačillu cbiuvlati.
Zakaj iz tiga vsaki zastopi, de Bug več dopadeinja na svojga Synu smerti inu
terplenju ima kakor nedopadeinja nad nami inu našimi greihi.
Raven takovih urzahov daje ta GOSPUD Jezus v tem današnim evan- GOSPUD Christus
geliu susseb na znanje, de on tih grejšnikov ne more zapustiti, samuč more ima eno sussebno
okuli nyh biti, nje jiskati inu vse tu naprej vzeti, kar k nyh izveličainju služi. mainingo z greišniki.
Inu pravi, de njemu gre ravnu kakor se nam človekom zgodi, kadar enimu
bogatimu možu, kateri desset tavžent zlatih premore, tavžent proč ukradeni
ali po nemarnosti zapravleni bodo, taku njemu drugači nej, kakor de bi je bil
vse zgubil. Zakaj ty, kir še prebivajo, njega taku ne zvessele inu ne troštajo
tulikain, kakor ga ty zgubleni rezžalejo. Tu je naša natura inu huda tarma,
katera bo spodobnu, kadar je za tu potelesnu diati, ena huda tarma ali šega
imenovana. Ali kir se vej, de Bug vselej več pusty kakor ta Hudič more vzeti.
Zatu bi se ludje za te potelesne nesreče volo ne imejli taku vissoku kumrati,
temuč se troštati, de my še nekuliku inu tu vegše ohranimo inu de nam Bug
vsak dan več more dati inu tu naše gmerati.
»Takovo naturo ali šego uže,« pravi naš lubi GOSPUD Christus, »jest Našiga GOSPUDA
tudi imam. Ty greišniki so moje kuplenu inu dragu zadobitu blagu inu Christusa serce pruti
lastyna, zakaj jest sim sebi nje kupil skuzi moje terpleinje inu smert. De bi tem greišnikom.
meni uže tu ne imejlu težku djati inu de bi se jest tudi nikar ne imel za nje
kumrati ali nyh an vzeti, kir od pota zahajajo inu meni zupet iz mojh rok
gredo, tu je nemogoče, zakaj ony mene preveliku stoje inu je mene stežko
stalu, de sim yh dobil, zatu meni težku dej, de bi ony imejli timu Hudiču na
dejl priti. Za tiga volo nyh jest ne morem zapustiti, kakor kuli hitru mojeh
ovčic ena zajde, taku se morem izkazati, kakor de bi za te druge ništer skarby
ne imel inu morem za to edino zgubleno ijti, njo ijskati, de ona tem volkum
na dejl ne pride.«
Ravnu kakor ena mati, katera veliku otruk ima, ty so vsi lubi inu bi ne Christus maternu serce
hotela rada eniga mej nymi zgubiti. Kadar se pak permere, de enu doli leže pruti grešnikom ima.
inu bolnu postane, taku stury ta bolezan en rezlotik mej temi drugimi otruci
vsemi, de je tu bolneši tu narlubilše inu ta mati se obeniga več an ne vzame ni
obenimu z vegšim flissom ne streiže ni vardeva. Kateri bi uže hotel to lube-
zan soditi po tem vardevainju, ta bi moral reči, de ta mati ima le-tu bolnu
dejte za lubu inu te zdrave nikar. Taku, pravi ta GOSPUD, je meni tudi s
teimi greišniki.
Tu se pravi našiga GOSPUDA Christusa serce na tu narpriazniviši inu
lubezniviši doli izmalati inu je nemogoče, de bi se moglu priazniviši inu lu-
bezniviši rezodeti, kir on takovu kumrainje, mujo inu skerb sebi naloži, koku
bi te uboge greišnike na pravi pot perpravil, inu pela nas v naše lastnu serce,
de bi my vsaj imejli misliti, kakovu je naše serce ali missel, kadar kaj zgubimo,
kar my za lubu imamo, zlasti režalenu inu čudnu. »Taku,« pravi Christus, »je
moje serce nepokoynu, kadar jest vidim, de ta Hudič eniga uboziga človéka
v greih, v zmoto inu zahajainje je perpravil.«
H timu služi tudi, kir to prigliho od te ovčice inu pastyrja predse vzame. Ena zmotna ovčica
Obena revniša reič nej, temuč kadar ena ovčica od te paše inu od svojga inu en greišnik so glih.
s pastyr-
479
