Page 453 - Jonatan Vinkler, Maja Šetinc in Blaž Javornik (ur.). Primož Trubar: Hišna postila 1595. Zbrana dela Primoža Trubarja 9.
P. 453
na S. Troyce dan.
Le-te so cilu priproste bessede, kakor je tu delu tudi priprostu inu Tu kersčovanje
žleht. Zakaj onu nejma obeniga sussebniga videnja ali velania per tej pame- se vidi izvunai žleht,
preprostu, nepridnu,
ti, de se enu deite ali en star človik pernesse inu se spozna, de ležy za tiga ampak per teim je
greiha volo pod tiga Hudiča zvezami inu se ne more samu ledig ali prostu S. Duh, ta velike riči
opravi, to dušo
s to kryo Christusevo
sturiti inu nejma vsaj v takovi vissoki, veliki nadlugi ali potrebi več sturiti, čisto inu sveto sturi.
kakor de se v tem imeni tiga Očeta, Synu inu Svetiga Duha enu maihinu
vudo pogrozy ali z vodo polye. »Ampak,« pravi Christus, »ne ferrahtaj ja
nihče za takoviga žleht videnja volo le-tu delu, zakaj ta Sveti Duh ima per
teim svoje delu skrivaje.« H timu sliši ta vera, katera to bessedo zapopade
inu nikar na tem ne cbjuvla, onu je taku, kakor te besséde slove, zakaj s te-
mi očyma ga ti ne bodeš nikuli več vidil ni mogel zastopiti ni zapopasti. Tiga karsta neima
Ravnu kakor je onu tudi s tem vejtrom, tiga ti slišiš šumejti, ampak de bi ti nihče ferrahtati.
njega mogel ali imel zapopasti, de bi mogel reči: »Le-tukaj on začne, tukaj
on gori neha,« tu je nemogoče. Taku se onu tudi le-tukaj gody, tu vunainje
delu s to vodo se vidi inu ludje slišio to bessedo sloveti ali šumejti, de se
zgody v tem imeni Jezusevim k doli omyvenju teh greihov. Kateri se na to
bessedo ne hoče deržati, temuč tiga Duha inu njegovu delu skuzi kaj dru-
ziga hoče zapopasti ali jiskati, ta bode falil. Zakaj aku on ima iz tiga Duha
rojen biti, taku ne sliši več h timu, temuč de se on pusty karstiti z vodo inu
na tu šumeinje, tu je na to bessédo merka inu to isto z vero gori vzame, taku
on bode h timu krajlestvu Božjimu druguč rojen, inu sicer skuzi ništer. Kej
so uže te šentovavske rotte inu švuermerji, kateri več ne znajo, kakor od
duha šrajati inu hvaliti? Ampak on je ta hudi duh, ta Hudič sam, kateri je nje
telesnu obsejdil, kir ony ta karst, zacrament, bessedo, katere je nam Chris-
tus sam dragu zadubil, kakor nepotrebne, nepridne ričy k izveličainju za-
vergli, Bug štraifaj tiga šentovavskiga duha. Ampak Christus le-tukaj nikar
taku ne vučy, temuč viža nas na ta sveti karst inu na tu šumeinje, tu je na to
bessedo, inu nas obaruje inu opomina, aku my ne bomo na vodi inu šumei-
nju zadosti imejli, taku ne bomo cilu ništer od Svetiga Duha ohranili inu
nikuli več k novimu roystvu prišli. Zatu najte nam bo naš karst inu ta bes-
seda kakor naš narvissokeiši šac priporočen, ker gvišnu vejmo, kadar my per
tem ostanemo, de smo k Božjimu krajlestvu druguč rojeni. Tu je uže ta vuk,
koku ludje k druguč roystvu, tu je k Božjimu krajlestvu imajo priti, ena no-
va, nikar poprej slišana pridiga timu svitu, ampak katera je le sama gvišna
inu prov inu nas ne ogolufa. Ker timu pruti so vsi drugi vukuvi falš inu ogo-
lufajo, ony se lih svejtite pred tem svitum taku lipu, kakor ony kuli hote.
Onu je imejlu en velik šain ali videnje z obeima, s teh farizeerjev lebnom v
tej iudovsčini inu pod tem papeštvom s teh menihov ordnom inu s tem
farskim stanom inu je ena sussebna leipa snaga, kadar se en človik lipu, čis-
tu, poštenu inu po teh dessetih zapuvidah deržy, ampak skuzi tu ne bodo
ludje druguč rojeni. Le-ta voda inu ta Duh je more sturiti, kateri se vsaj
drugači ne hoče pustit viditi ni merkati, temuč kakor ta vejter skuzi svoje
šumenje. Kateri tu šumeinje gori vzame, tu je kateri tej bessedi veruje inu
bode karsčen, ta je druguč rojen inu bode izveličan. Ampak Nicodemus tičy
taku globoku v svojeh mislih od postave inu dobrih dell, de on le-te pridige
ne more zapopasti ni zastopiti. Kakor my na teh papežnikih tudi vidimo,
kateri je prov meinio inu nejso svojevolnu hudi, tem istim ležy vselej tu na
potu, de ony mislio: »Aj, bi tedaj imejlu naše djanje ništer biti tar bi onu ne
jmelu Bogu dopasti, de my taku veliku molimo, se postimo, dan inu nuč
njemu služimo, taku en terd inu oster leben pelamo etc.« Zatu se Christus
njega nekaj terdeiši loti inu ga ostreiši svari, kir njemu ne hoče verovati ni
se pustit vižati, inu pravi:
»Si li
453
Le-te so cilu priproste bessede, kakor je tu delu tudi priprostu inu Tu kersčovanje
žleht. Zakaj onu nejma obeniga sussebniga videnja ali velania per tej pame- se vidi izvunai žleht,
preprostu, nepridnu,
ti, de se enu deite ali en star človik pernesse inu se spozna, de ležy za tiga ampak per teim je
greiha volo pod tiga Hudiča zvezami inu se ne more samu ledig ali prostu S. Duh, ta velike riči
opravi, to dušo
s to kryo Christusevo
sturiti inu nejma vsaj v takovi vissoki, veliki nadlugi ali potrebi več sturiti, čisto inu sveto sturi.
kakor de se v tem imeni tiga Očeta, Synu inu Svetiga Duha enu maihinu
vudo pogrozy ali z vodo polye. »Ampak,« pravi Christus, »ne ferrahtaj ja
nihče za takoviga žleht videnja volo le-tu delu, zakaj ta Sveti Duh ima per
teim svoje delu skrivaje.« H timu sliši ta vera, katera to bessedo zapopade
inu nikar na tem ne cbjuvla, onu je taku, kakor te besséde slove, zakaj s te-
mi očyma ga ti ne bodeš nikuli več vidil ni mogel zastopiti ni zapopasti. Tiga karsta neima
Ravnu kakor je onu tudi s tem vejtrom, tiga ti slišiš šumejti, ampak de bi ti nihče ferrahtati.
njega mogel ali imel zapopasti, de bi mogel reči: »Le-tukaj on začne, tukaj
on gori neha,« tu je nemogoče. Taku se onu tudi le-tukaj gody, tu vunainje
delu s to vodo se vidi inu ludje slišio to bessedo sloveti ali šumejti, de se
zgody v tem imeni Jezusevim k doli omyvenju teh greihov. Kateri se na to
bessedo ne hoče deržati, temuč tiga Duha inu njegovu delu skuzi kaj dru-
ziga hoče zapopasti ali jiskati, ta bode falil. Zakaj aku on ima iz tiga Duha
rojen biti, taku ne sliši več h timu, temuč de se on pusty karstiti z vodo inu
na tu šumeinje, tu je na to bessédo merka inu to isto z vero gori vzame, taku
on bode h timu krajlestvu Božjimu druguč rojen, inu sicer skuzi ništer. Kej
so uže te šentovavske rotte inu švuermerji, kateri več ne znajo, kakor od
duha šrajati inu hvaliti? Ampak on je ta hudi duh, ta Hudič sam, kateri je nje
telesnu obsejdil, kir ony ta karst, zacrament, bessedo, katere je nam Chris-
tus sam dragu zadubil, kakor nepotrebne, nepridne ričy k izveličainju za-
vergli, Bug štraifaj tiga šentovavskiga duha. Ampak Christus le-tukaj nikar
taku ne vučy, temuč viža nas na ta sveti karst inu na tu šumeinje, tu je na to
bessedo, inu nas obaruje inu opomina, aku my ne bomo na vodi inu šumei-
nju zadosti imejli, taku ne bomo cilu ništer od Svetiga Duha ohranili inu
nikuli več k novimu roystvu prišli. Zatu najte nam bo naš karst inu ta bes-
seda kakor naš narvissokeiši šac priporočen, ker gvišnu vejmo, kadar my per
tem ostanemo, de smo k Božjimu krajlestvu druguč rojeni. Tu je uže ta vuk,
koku ludje k druguč roystvu, tu je k Božjimu krajlestvu imajo priti, ena no-
va, nikar poprej slišana pridiga timu svitu, ampak katera je le sama gvišna
inu prov inu nas ne ogolufa. Ker timu pruti so vsi drugi vukuvi falš inu ogo-
lufajo, ony se lih svejtite pred tem svitum taku lipu, kakor ony kuli hote.
Onu je imejlu en velik šain ali videnje z obeima, s teh farizeerjev lebnom v
tej iudovsčini inu pod tem papeštvom s teh menihov ordnom inu s tem
farskim stanom inu je ena sussebna leipa snaga, kadar se en človik lipu, čis-
tu, poštenu inu po teh dessetih zapuvidah deržy, ampak skuzi tu ne bodo
ludje druguč rojeni. Le-ta voda inu ta Duh je more sturiti, kateri se vsaj
drugači ne hoče pustit viditi ni merkati, temuč kakor ta vejter skuzi svoje
šumenje. Kateri tu šumeinje gori vzame, tu je kateri tej bessedi veruje inu
bode karsčen, ta je druguč rojen inu bode izveličan. Ampak Nicodemus tičy
taku globoku v svojeh mislih od postave inu dobrih dell, de on le-te pridige
ne more zapopasti ni zastopiti. Kakor my na teh papežnikih tudi vidimo,
kateri je prov meinio inu nejso svojevolnu hudi, tem istim ležy vselej tu na
potu, de ony mislio: »Aj, bi tedaj imejlu naše djanje ništer biti tar bi onu ne
jmelu Bogu dopasti, de my taku veliku molimo, se postimo, dan inu nuč
njemu služimo, taku en terd inu oster leben pelamo etc.« Zatu se Christus
njega nekaj terdeiši loti inu ga ostreiši svari, kir njemu ne hoče verovati ni
se pustit vižati, inu pravi:
»Si li
453
