Page 98 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 98
pisma
pri tukajšnjem Sv. Petru, ter iz njega izvedel, da želi vaša knežja milost od mene pisno poročilo, iz kakšnih
razlogov in nagibov sem si upal jaz, ki sem nekaj let bil baje na begu, vrniti v to deželo Kranjsko in tu v
Ljubljani pridigati itd. Na to dajem vaši knežji milosti itd. pokorno na znanje to resnično poročilo.
Ko sem pred leti s posredovanjem gospoda Kacijanarja, nekdanjega ljubljanskega škofa slavnega spomina,
in tukajšnjega kapitlja bil poklican semkaj v pridigarsko službo in postal kanonik, sem božjo besedo
prav nič drugače kakor sedaj pridigal v pravem, preprostem krščanskem razumevanju. S tem so bili
zadovoljni spoštljivo omenjeni gospod Kacijanar in ves kapitelj, deželna gosposka in vse osebe duhovnega
in posvetnega, visokega in nizkega stanu na Kranjskem; pozneje tudi gospod Urban Tekstor, ki je rajnega
gospoda Pavla Wienerja in mene posebej naprosil, da sva opravljala pridigarsko službo v tukajšnji stolnici
v nemškem in slovenskem jeziku. Ko pa sva gospod Pavel in jaz nekatere osebe, ki so to želele, s celim
zakramentom previdela (resda v tistem času ne docela javno), zakaj dobro nama je bilo v spominu, da
sta rajna gospod Krištof Ravbar in gospod Frančišek Kacijanar, oba ljubljanska škofa, in gospod Peter
Bonomo, rajni tržaški škof, v svoji zadnji smrtni stiski prejeli celi zakrament, ki ga brez škode za svojo
vest drugače prejeti niso hoteli, sva ga po Kristusovi postavi in naročilu tudi pod škofom Urbanom delila,
česar pa omenjeni gospod Urban nikakor ni hotel trpeti, temveč je zaradi tega dosegel ukaz kraljevega
veličanstva itd., da se gospoda Pavla zapre v ječo. Ko sem v tistem času bil (vikar)2 v Šentjerneju in na
to opozorjen, sem se po nasvetu nekaterih župnikov, svojih prijateljev, in po Kristusovem navdihu in
zgledu umaknil. Nisem pa prejel takšnega ukaza kraljevega veličanstva itd. ali kakršnega koli poziva.
Tudi se nisem izogibal ali umikal uradnemu zaslišanju ali razpravi, kar sem še zmeraj pripravljen storiti.
Kljub temu me je gospod Urban brez kakršnega koli zasliševanja in primernega zagovora oropal službe
in prebend ter mi vzel vse moje knjige, kar je bil vzrok, da sem se drugod potegoval za službo; in to sem
tedaj po svojem poklicu v gornjih nemških deželah v svetem cesarstvu doslej opravljal s pridiganjem in
podeljevanjem svetih zakramentov, kolikor mi je Bog milosti dal, zvesto in prizadevno, brez kakršne koli
ločitve ali odvrnitve od neveste3 našega gospoda Kristusa, s čisto in mirno vestjo, tako da se moj upravičen
umik, ki je potem prinesel veliko koristi in sadu (ne da bi se hotel hvaliti) mnogim ubogim in zmedenim
dušam, nikakor ne more presojati kot beg.4
Ko pa so me častiti deželni stanovi te kneževine Kranjske, moji milostni in zapovedujoči gospodje,
poklicali, da bi po svojem poklicu tu pridigal božjo besedo, tega poziva s čisto vestjo svoji domovini v prid
nisem ne mogel ne smel zavrniti.
Zato je to moj najvišji namen. Nimam druge namere, kot samo pospeševati božjo čast, razglašati pokoro
in pravo živo vero v gospoda Kristusa ter se ravnati v vsakem pogledu po starih pravih katoliških knjigah
2 Samo v pismu, ki ga hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani.
3 V Seebachovem pismu je »nevesta« pojasnilo k »der heiligen christlichen khürchen«. Elze, Briefe, 123.
4 Trubarja je zadel očitek, da je na »begu«, zato opravičuje svoje ravnanje v letu 1547.
98
pri tukajšnjem Sv. Petru, ter iz njega izvedel, da želi vaša knežja milost od mene pisno poročilo, iz kakšnih
razlogov in nagibov sem si upal jaz, ki sem nekaj let bil baje na begu, vrniti v to deželo Kranjsko in tu v
Ljubljani pridigati itd. Na to dajem vaši knežji milosti itd. pokorno na znanje to resnično poročilo.
Ko sem pred leti s posredovanjem gospoda Kacijanarja, nekdanjega ljubljanskega škofa slavnega spomina,
in tukajšnjega kapitlja bil poklican semkaj v pridigarsko službo in postal kanonik, sem božjo besedo
prav nič drugače kakor sedaj pridigal v pravem, preprostem krščanskem razumevanju. S tem so bili
zadovoljni spoštljivo omenjeni gospod Kacijanar in ves kapitelj, deželna gosposka in vse osebe duhovnega
in posvetnega, visokega in nizkega stanu na Kranjskem; pozneje tudi gospod Urban Tekstor, ki je rajnega
gospoda Pavla Wienerja in mene posebej naprosil, da sva opravljala pridigarsko službo v tukajšnji stolnici
v nemškem in slovenskem jeziku. Ko pa sva gospod Pavel in jaz nekatere osebe, ki so to želele, s celim
zakramentom previdela (resda v tistem času ne docela javno), zakaj dobro nama je bilo v spominu, da
sta rajna gospod Krištof Ravbar in gospod Frančišek Kacijanar, oba ljubljanska škofa, in gospod Peter
Bonomo, rajni tržaški škof, v svoji zadnji smrtni stiski prejeli celi zakrament, ki ga brez škode za svojo
vest drugače prejeti niso hoteli, sva ga po Kristusovi postavi in naročilu tudi pod škofom Urbanom delila,
česar pa omenjeni gospod Urban nikakor ni hotel trpeti, temveč je zaradi tega dosegel ukaz kraljevega
veličanstva itd., da se gospoda Pavla zapre v ječo. Ko sem v tistem času bil (vikar)2 v Šentjerneju in na
to opozorjen, sem se po nasvetu nekaterih župnikov, svojih prijateljev, in po Kristusovem navdihu in
zgledu umaknil. Nisem pa prejel takšnega ukaza kraljevega veličanstva itd. ali kakršnega koli poziva.
Tudi se nisem izogibal ali umikal uradnemu zaslišanju ali razpravi, kar sem še zmeraj pripravljen storiti.
Kljub temu me je gospod Urban brez kakršnega koli zasliševanja in primernega zagovora oropal službe
in prebend ter mi vzel vse moje knjige, kar je bil vzrok, da sem se drugod potegoval za službo; in to sem
tedaj po svojem poklicu v gornjih nemških deželah v svetem cesarstvu doslej opravljal s pridiganjem in
podeljevanjem svetih zakramentov, kolikor mi je Bog milosti dal, zvesto in prizadevno, brez kakršne koli
ločitve ali odvrnitve od neveste3 našega gospoda Kristusa, s čisto in mirno vestjo, tako da se moj upravičen
umik, ki je potem prinesel veliko koristi in sadu (ne da bi se hotel hvaliti) mnogim ubogim in zmedenim
dušam, nikakor ne more presojati kot beg.4
Ko pa so me častiti deželni stanovi te kneževine Kranjske, moji milostni in zapovedujoči gospodje,
poklicali, da bi po svojem poklicu tu pridigal božjo besedo, tega poziva s čisto vestjo svoji domovini v prid
nisem ne mogel ne smel zavrniti.
Zato je to moj najvišji namen. Nimam druge namere, kot samo pospeševati božjo čast, razglašati pokoro
in pravo živo vero v gospoda Kristusa ter se ravnati v vsakem pogledu po starih pravih katoliških knjigah
2 Samo v pismu, ki ga hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani.
3 V Seebachovem pismu je »nevesta« pojasnilo k »der heiligen christlichen khürchen«. Elze, Briefe, 123.
4 Trubarja je zadel očitek, da je na »begu«, zato opravičuje svoje ravnanje v letu 1547.
98
