Page 448 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 448
abriti »ubogo kranjsko cerkev«. Kljub resnim zapletom okrog izdaje Cerkovne
ordnunge, npr., sporoča svoje prepričanje o nadaljnjem delovanju slovenske
protestantske cerkve. »In jaz prav nič ne dvomim, da bo večno dobri Bog zaradi
svojega sina po tej moji preprosti službi tudi tukaj v tej deželi, kakor se je, Bogu
hvala, zgodilo drugod, zbral in ustanovil pravo, bogaboječo cerkveno skupnost, ki bo
njega in njegovega ljubega sina prav spoznala, mu s čisto in radostno vestjo služila
v svetosti in pravičnosti, ga hvalila, se k njemu obračala; ter rimsko cesarskemu
veličanstvu in njemu podrejenim oblastem z zvestim in voljnim srcem zvesto in
vdano izkazovala in dokazovala vso pokorščino.«32 Tudi v zadnjem ohranjenem
pismu (1585) vojvodi Ludviku Würtemberškemu s ponosom poroča o živi dejavnosti
slovenske protestantske cerkve in kaže na njeno življenjsko sposobnost, zato
tudi potrebuje nove pastorje: »… da je v Ljubljani kljub težkemu in vztrajnemu
preganjanju s strani papeških (od Turkov, ker so jih naši letos 3-krat porazili, pa sta
bila požgana in porušena 2 gradova) prisotna velika cerkev resnično Bogu vdanih
vernikov. Zjutraj pridigajo slovensko, pa je cerkev vedno polna, ob 8. uri pridigajo
nemško, prihajajo pa gospodje odborniki s svojimi ženami ter meščani in rokodelci,
ki znajo nemško, in spet je cerkev polna. Po kosilu je pridiga znova v slovenščini,
k njej pridejo posli in slovenski otroci in spet je cerkev polna. Če ima naša cerkev
pogreb, gredo vsi šolarji iz latinske, nemške in slovenskih šol ter mnogo ljudi v
procesiji …«33 Trubar torej niti mislil ni na možnost konca verskega občestva, ki ga
je sam pomagal organizirati v svojem prvem ter pozneje drugem in tretjem bivanju v
Ljubljani.34
V pismih, pa tudi v posvetilih in predgovorih, Trubar pogosto izraža domotožje po
domovini. Njegov »nikdirdom« je sicer njegova usoda, toda ne bi pričakovali tako
neverjetne in silne zasidranosti v domačih tleh. Naj bo tujina (Württemberško)
še tako dober nadomestek za izgubo domovine, mu ne more nadomestiti tistega,
kar mu je sicer domovina dajala kljub grenkim razočaranjem, tudi nad najožjimi
prijatelji. Manj iz pisem, bolj pa iz posvetil izvemo, da je imel med žensko populacijo
precej vnetih častilk in da je bil posebej vesel odziva v plemiških vrstah, saj si je od
tega obetal, tudi po načelu »kdor vlada, določa veroizpoved podanikov« (cuius regio,
illius et religio), da bo uspel hitreje, če ne bo zanemaril pomembnega dela populacije.
Veselje nad spoznanjem, da so se grajske gospe začele zanimati za jezik podložnikov
32 Gl. tu, Listine, št. 7.
33 Gl. tu, pismo št. 83.
34 Rajhman n.d., 10.
448
ordnunge, npr., sporoča svoje prepričanje o nadaljnjem delovanju slovenske
protestantske cerkve. »In jaz prav nič ne dvomim, da bo večno dobri Bog zaradi
svojega sina po tej moji preprosti službi tudi tukaj v tej deželi, kakor se je, Bogu
hvala, zgodilo drugod, zbral in ustanovil pravo, bogaboječo cerkveno skupnost, ki bo
njega in njegovega ljubega sina prav spoznala, mu s čisto in radostno vestjo služila
v svetosti in pravičnosti, ga hvalila, se k njemu obračala; ter rimsko cesarskemu
veličanstvu in njemu podrejenim oblastem z zvestim in voljnim srcem zvesto in
vdano izkazovala in dokazovala vso pokorščino.«32 Tudi v zadnjem ohranjenem
pismu (1585) vojvodi Ludviku Würtemberškemu s ponosom poroča o živi dejavnosti
slovenske protestantske cerkve in kaže na njeno življenjsko sposobnost, zato
tudi potrebuje nove pastorje: »… da je v Ljubljani kljub težkemu in vztrajnemu
preganjanju s strani papeških (od Turkov, ker so jih naši letos 3-krat porazili, pa sta
bila požgana in porušena 2 gradova) prisotna velika cerkev resnično Bogu vdanih
vernikov. Zjutraj pridigajo slovensko, pa je cerkev vedno polna, ob 8. uri pridigajo
nemško, prihajajo pa gospodje odborniki s svojimi ženami ter meščani in rokodelci,
ki znajo nemško, in spet je cerkev polna. Po kosilu je pridiga znova v slovenščini,
k njej pridejo posli in slovenski otroci in spet je cerkev polna. Če ima naša cerkev
pogreb, gredo vsi šolarji iz latinske, nemške in slovenskih šol ter mnogo ljudi v
procesiji …«33 Trubar torej niti mislil ni na možnost konca verskega občestva, ki ga
je sam pomagal organizirati v svojem prvem ter pozneje drugem in tretjem bivanju v
Ljubljani.34
V pismih, pa tudi v posvetilih in predgovorih, Trubar pogosto izraža domotožje po
domovini. Njegov »nikdirdom« je sicer njegova usoda, toda ne bi pričakovali tako
neverjetne in silne zasidranosti v domačih tleh. Naj bo tujina (Württemberško)
še tako dober nadomestek za izgubo domovine, mu ne more nadomestiti tistega,
kar mu je sicer domovina dajala kljub grenkim razočaranjem, tudi nad najožjimi
prijatelji. Manj iz pisem, bolj pa iz posvetil izvemo, da je imel med žensko populacijo
precej vnetih častilk in da je bil posebej vesel odziva v plemiških vrstah, saj si je od
tega obetal, tudi po načelu »kdor vlada, določa veroizpoved podanikov« (cuius regio,
illius et religio), da bo uspel hitreje, če ne bo zanemaril pomembnega dela populacije.
Veselje nad spoznanjem, da so se grajske gospe začele zanimati za jezik podložnikov
32 Gl. tu, Listine, št. 7.
33 Gl. tu, pismo št. 83.
34 Rajhman n.d., 10.
448
