Page 444 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 444
binskim pomenom sakralizacijo Trubarjeve reformacijske vneme, kar dokazuje
njegovo pripravljenost za skrajne žrtve). V tem delu se izčrpava in ne obupuje, čeprav
je razočaran nad svojimi sodelavci. Vedno pa pokaže razumevanje za tiste, ki so
bili slabotni in jih sprejema (ob sinu Primožu sta tu predvsem Dalmata in Konzul,
da ne omenimo Vergerija). Tako se Trubarjeva človečnost prepleta z njegovim
nenehnim vztrajnim naporom za dosego cilja. To mu preprečuje, da bi ostal hladen
in preračunljiv, zgolj dogmatik in mož načel. Zato so pisma izraz tega zanimivega
sožitja človečnosti in objektivne nuje časa in prostora. Tako so svojevrsten biografski
dokument in neodtujljiva lastnina Trubarjeve dobe ter dediščina vseh Slovencev.«22
Rajhman je Trubarjeva pisma včlenil v 16. stoletje, ki ga prepoznavamo takšno,
kot ga je doživljal Trubar korespondent. V obdobju 32 let, ki jih omejujeta prvo in
zadnje znano Trubarjevo pismo, se njihov avtor v glavnem zahvaljuje posameznikom
in skupinam, od katerih je odvisen uspeh njegovega dela, in to skrb za slovenske
in hrvaške tiske, za organizacijo protestantske cerkve na Slovenskem in za šolanje
slovenskih študentov v nemških deželah. Prvo pismo iz leta 1553 kaže, da se je
Trubar zahvaljeval za pomoč in posredništvo. Zadnje (1585) pa na podoben način
kot prvo izraža upanje, da bodo kranjski študentje imeli v Tübingenu zagovornika
v vojvodi Ludviku. Ta naj bi izpolnil obljubo, ki jo je dal njegov oče vojvoda Krištof
kranjskim deželnim stanovom, namreč »… da se v tübinškem štipendiju vzdržujeta 2
študenta. Toda to pismo je pokojni deželni oskrbnik nekam založil. Vendar je doslej
tudi vaša knežja milost sprejemala študente iz Kranjske …Zato vašo knežjo milost v
imenu in zaradi omenjenih od papeža in Turkov mučenih ter preganjanih kristjanov
vdano po Bogu prosim, da za vedno določi in dá na voljo 2 mesti v Tiffernovem
štipendiju za njihova študenta«.23
V to obdobje je uvrščenih nad 80 pisem. Skoraj vsa so v znamenju neke odvisnosti
od pomoči drugih, naj bodo to posredniki v zadevi kemptenske župnije ali kranjske
cerkve, vendar pa iz njih odseva tudi zaupanje v višjo »svetno gosposko«. Trubar se
najdeva med dvema »svetnima gosposkama«: württemberško in kranjsko. Pretežna
večina pisem je napisana (tu in tam se vsebina ponavlja, bodisi v naslednjih pismih,
bodisi v predgovorih in posvetilih, ki so zvečine namenska), s skoraj prozornirn
ozadjem: zagotoviti si posvetiteljevo naklonjenost, pomoč in varnost. Tako niso
naključna predvsem posvetila in seveda pisma, namenjena kralju Maksimilijanu.
Uvodni pozdravni del je v teh pismih, kot že rečeno, skoraj do besede enak in izraža
22 Rajhman, Uvod. V: Pisma Primoža Trubarja. Ljubljana 1986, 7.
23 Gl. tu. pismo št. 83.
444
njegovo pripravljenost za skrajne žrtve). V tem delu se izčrpava in ne obupuje, čeprav
je razočaran nad svojimi sodelavci. Vedno pa pokaže razumevanje za tiste, ki so
bili slabotni in jih sprejema (ob sinu Primožu sta tu predvsem Dalmata in Konzul,
da ne omenimo Vergerija). Tako se Trubarjeva človečnost prepleta z njegovim
nenehnim vztrajnim naporom za dosego cilja. To mu preprečuje, da bi ostal hladen
in preračunljiv, zgolj dogmatik in mož načel. Zato so pisma izraz tega zanimivega
sožitja človečnosti in objektivne nuje časa in prostora. Tako so svojevrsten biografski
dokument in neodtujljiva lastnina Trubarjeve dobe ter dediščina vseh Slovencev.«22
Rajhman je Trubarjeva pisma včlenil v 16. stoletje, ki ga prepoznavamo takšno,
kot ga je doživljal Trubar korespondent. V obdobju 32 let, ki jih omejujeta prvo in
zadnje znano Trubarjevo pismo, se njihov avtor v glavnem zahvaljuje posameznikom
in skupinam, od katerih je odvisen uspeh njegovega dela, in to skrb za slovenske
in hrvaške tiske, za organizacijo protestantske cerkve na Slovenskem in za šolanje
slovenskih študentov v nemških deželah. Prvo pismo iz leta 1553 kaže, da se je
Trubar zahvaljeval za pomoč in posredništvo. Zadnje (1585) pa na podoben način
kot prvo izraža upanje, da bodo kranjski študentje imeli v Tübingenu zagovornika
v vojvodi Ludviku. Ta naj bi izpolnil obljubo, ki jo je dal njegov oče vojvoda Krištof
kranjskim deželnim stanovom, namreč »… da se v tübinškem štipendiju vzdržujeta 2
študenta. Toda to pismo je pokojni deželni oskrbnik nekam založil. Vendar je doslej
tudi vaša knežja milost sprejemala študente iz Kranjske …Zato vašo knežjo milost v
imenu in zaradi omenjenih od papeža in Turkov mučenih ter preganjanih kristjanov
vdano po Bogu prosim, da za vedno določi in dá na voljo 2 mesti v Tiffernovem
štipendiju za njihova študenta«.23
V to obdobje je uvrščenih nad 80 pisem. Skoraj vsa so v znamenju neke odvisnosti
od pomoči drugih, naj bodo to posredniki v zadevi kemptenske župnije ali kranjske
cerkve, vendar pa iz njih odseva tudi zaupanje v višjo »svetno gosposko«. Trubar se
najdeva med dvema »svetnima gosposkama«: württemberško in kranjsko. Pretežna
večina pisem je napisana (tu in tam se vsebina ponavlja, bodisi v naslednjih pismih,
bodisi v predgovorih in posvetilih, ki so zvečine namenska), s skoraj prozornirn
ozadjem: zagotoviti si posvetiteljevo naklonjenost, pomoč in varnost. Tako niso
naključna predvsem posvetila in seveda pisma, namenjena kralju Maksimilijanu.
Uvodni pozdravni del je v teh pismih, kot že rečeno, skoraj do besede enak in izraža
22 Rajhman, Uvod. V: Pisma Primoža Trubarja. Ljubljana 1986, 7.
23 Gl. tu. pismo št. 83.
444
