Page 446 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 446
jih je prosil pomoči, podpore zase ali za druge. Tako je bil, podobno kot Luther,
duhovna veličina, kateri so se uklanjali in jo priznavali na Kranjskem, pa tudi na
Württemberškem, kar moremo razbrati iz pisem deželnih odbornikov, vojvode
Krištofa, pa tudi Brenza.28
In čemu bi lahko pripisali Trubarjevo pokončno in odločno držo? Poleg vseh
znanih biografskih oznak današnji presojevalci reformacije in njenih tvorcev
najpogosteje izpostavljajo vprašanje človekove individualne identitete in pravice
do lastnega jaza. Kot je protestantska teologija 16. stoletja skupaj s humanizmom
spodbudila pomemben korak k osvobajanju osebka iz srednjeveške ujetosti,29 tako
iz Trubarjevega dela in njegove korespondence veje njegova odločna vnema za
osebno pravovernost, ki je bila glede načina izobrazbe in zaradi stikov predvsem s
švicarsko reformacijo deloma tudi v sumljivi luči. Hkrati pa njegov nenehni sum
o pravovernosti kaže na to, da je Trubar z veliko mero samozavesti hodil po poti,
ki je bila nenavadna za njegovo okolico in večkrat ni našel soglasja in razumevanja
pri prijateljih, ki so v verskih načelih kljub prijateljstvu bili nepopustljivi. Bil je v
nezavidljivem položaju, ko je moral braniti svoja stališča, jih na nek način prikriti,
ne da bi jih zatajil, da ne bi škodil celotni stvari in sebe onemogočil, s tem pa seveda
tudi samo stvar slovenske reformacije.30 V tem smislu ni bil individualist: prav iz
pisem moremo spoznati, da so vsa njegova prizadevanja bila usmerjena v utrjevanje
»njegove« cerkve slovenskega jezika. Trubar se je ves čas zavedal, da je odgovoren za
slovensko protestantslo cerkev in njen program, ki ga je s Cerkovno ordnungo 1564 ali
cerkvenim redom sam vzpostavil; za pridigarje, ki so prihajali v slovenske dežele, za
študente, ki so študirali v nemških deželah in jih je tudi sam pripravljal za pastorje.
O svoji vlogi starešine v slovenski protestantski cerkvi je izražal jasno stališčo, da
je »k animu starimu naprei postavlen«. V odnosu do svojih korespondentov pa je
izražal dobršno mero spoštovanja, seveda v duhu časa, saj se je še kako zavedal, da
je od spoštljive in deloma poniže drže odvisen uspeh njegovega dela, od katerega je
odvisno versko življenje njegovih rojakov.
Za razumevanje Trubarjeve drže je pomembna primerjava, ki jo je zastavil J.
Rajhman: »Nasprotno je bil Luter avtoriteta, ki se ji je podrejalo vse, kar je bilo v ozki
zvezi z njim, nasprotnike pa je z neprikrito ihto brezobzirno potisnil v ozadje. Čeprav
28 Gl. tu, Dodatek št. 2, 4, 7, 16 in 17.
29 B. Paternu, Primož Trubar, naš sodobnik. V: M. Pirjevec (ur.), Trubarjev zbornik, Trst-Gorica-Videm
2009, 12.
30 Rajhman, ibi dem.
446
duhovna veličina, kateri so se uklanjali in jo priznavali na Kranjskem, pa tudi na
Württemberškem, kar moremo razbrati iz pisem deželnih odbornikov, vojvode
Krištofa, pa tudi Brenza.28
In čemu bi lahko pripisali Trubarjevo pokončno in odločno držo? Poleg vseh
znanih biografskih oznak današnji presojevalci reformacije in njenih tvorcev
najpogosteje izpostavljajo vprašanje človekove individualne identitete in pravice
do lastnega jaza. Kot je protestantska teologija 16. stoletja skupaj s humanizmom
spodbudila pomemben korak k osvobajanju osebka iz srednjeveške ujetosti,29 tako
iz Trubarjevega dela in njegove korespondence veje njegova odločna vnema za
osebno pravovernost, ki je bila glede načina izobrazbe in zaradi stikov predvsem s
švicarsko reformacijo deloma tudi v sumljivi luči. Hkrati pa njegov nenehni sum
o pravovernosti kaže na to, da je Trubar z veliko mero samozavesti hodil po poti,
ki je bila nenavadna za njegovo okolico in večkrat ni našel soglasja in razumevanja
pri prijateljih, ki so v verskih načelih kljub prijateljstvu bili nepopustljivi. Bil je v
nezavidljivem položaju, ko je moral braniti svoja stališča, jih na nek način prikriti,
ne da bi jih zatajil, da ne bi škodil celotni stvari in sebe onemogočil, s tem pa seveda
tudi samo stvar slovenske reformacije.30 V tem smislu ni bil individualist: prav iz
pisem moremo spoznati, da so vsa njegova prizadevanja bila usmerjena v utrjevanje
»njegove« cerkve slovenskega jezika. Trubar se je ves čas zavedal, da je odgovoren za
slovensko protestantslo cerkev in njen program, ki ga je s Cerkovno ordnungo 1564 ali
cerkvenim redom sam vzpostavil; za pridigarje, ki so prihajali v slovenske dežele, za
študente, ki so študirali v nemških deželah in jih je tudi sam pripravljal za pastorje.
O svoji vlogi starešine v slovenski protestantski cerkvi je izražal jasno stališčo, da
je »k animu starimu naprei postavlen«. V odnosu do svojih korespondentov pa je
izražal dobršno mero spoštovanja, seveda v duhu časa, saj se je še kako zavedal, da
je od spoštljive in deloma poniže drže odvisen uspeh njegovega dela, od katerega je
odvisno versko življenje njegovih rojakov.
Za razumevanje Trubarjeve drže je pomembna primerjava, ki jo je zastavil J.
Rajhman: »Nasprotno je bil Luter avtoriteta, ki se ji je podrejalo vse, kar je bilo v ozki
zvezi z njim, nasprotnike pa je z neprikrito ihto brezobzirno potisnil v ozadje. Čeprav
28 Gl. tu, Dodatek št. 2, 4, 7, 16 in 17.
29 B. Paternu, Primož Trubar, naš sodobnik. V: M. Pirjevec (ur.), Trubarjev zbornik, Trst-Gorica-Videm
2009, 12.
30 Rajhman, ibi dem.
446
