Page 445 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 445
barjevo vdanost. Rajhman opozarja na to, da so Trubarjeva pisma, čeprav povsem
v stilu časa, se vendar njegov začetni akord razlikuje od tovrstnega Luthrovega, ki
kljub podobnosti izzveni v drugačno nadaljevanje. Pri Luthru lahko ugotavljamo, da
skuša pokazati enakost partnerjev v pogovoru, v katerem iščeta skupno pot zaradi
skupnih interesov. Trubar pa vseskozi ostaja v podrejenem odnosu in se razen v
redkih izjemah (pismo z dne 29. 10. 1564 kranjskim deželnim stanovom) po teološki
razgledanosti ne more enačiti z Luthrom, ki se zaveda takšne svoje premoči in z
njo računa tudi v odnosu do svetnih vladarjev.24 V omenjenem pismu kranjskim
deželnim stanovom Trubar trka na vest odbornikov in jih opominja, da morajo
vztrajati v svoji odločitvi za pravo staro krščansko vero: »Kajti v resnici, vi gospodje,
če boste sedaj malodušni, obupani in če hočete hliniti, je hudič že napravil luknjo v
našo cerkev in zmagal, šibkim udom naše cerkve povzročil mnogo bridkosti in jeze,
zato bodite pri pisanju o tem pošteni, vrli in vztrajni!«25
Trubar ostaja trden v svojih odločitvah. Njegova pisma so realna, saj v vseh
pričakuje prav določeno reakcijo, ki bo usodno vplivala na nadaljnji razvoj
dogodkov v njegovih deželah, kjer želi svojim rojakom približati Božjo besedo v
njim razumljivem jeziku in jih dvigniti na duhovno in kulturno raven takratnega
evropskega prostora. Sam je dedič humanistov, ki so že pred njim zahtevali reforme
na področju šolstva, posamezniki pa so si utrjevali svoj vpliv na dvoru in na dunajski
univerzi. Tako je Trubarjevim prizadevanjem za izdajanje slovenskih knjig zagotovo
tlakoval pot Mihael Tiffern, ki je kot preceptor in duhovni vodja württemberškega
vojvode Krištofa kot svetel zgled pomagal rojakom do Krištofove naklonjenosti.26
Seveda pa je latinistična književna ustvarjalnost po samostanih že pred tem
dvigala kulturno raven v slovenskih deželah, ki kljub turškim vpadom niso bile
več neka zapuščena kulturna provinca, ampak so šle v korak s kulturnim razvojem
srednjeevropskega prostora. »Gotovo je to prispevalo k postopnemu dviganju
kulturnega povprečja in pripravljalo tla poznejšemu slovenskemu nacionalnemu
ozaveščanju.«27
Trubar je bil dedič te dobe in kot osrednja osebnost slovenske reformacije si je utrl
vodilno vlogo v reformacijskih prizadevanjih, pri čemer je znal s svojim nesebičnim
delom obdržati ugled pri kranjskih deželnih stanovih, ki so mu bili vedno naklonjeni,
24 Rajhman, n. d., 8.
25 Gl. tu. pismo št. 49.
26 P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem, Ljubljana 1979, 209; gl. tudi tu, pismo št. 83.
27 K. Gantar, Latinistična književna ustvarjalnost na Slovenskem. V: G. Jägrer, Uvod v klasično filologijo,
Ljubljana 1998, 175.
445
v stilu časa, se vendar njegov začetni akord razlikuje od tovrstnega Luthrovega, ki
kljub podobnosti izzveni v drugačno nadaljevanje. Pri Luthru lahko ugotavljamo, da
skuša pokazati enakost partnerjev v pogovoru, v katerem iščeta skupno pot zaradi
skupnih interesov. Trubar pa vseskozi ostaja v podrejenem odnosu in se razen v
redkih izjemah (pismo z dne 29. 10. 1564 kranjskim deželnim stanovom) po teološki
razgledanosti ne more enačiti z Luthrom, ki se zaveda takšne svoje premoči in z
njo računa tudi v odnosu do svetnih vladarjev.24 V omenjenem pismu kranjskim
deželnim stanovom Trubar trka na vest odbornikov in jih opominja, da morajo
vztrajati v svoji odločitvi za pravo staro krščansko vero: »Kajti v resnici, vi gospodje,
če boste sedaj malodušni, obupani in če hočete hliniti, je hudič že napravil luknjo v
našo cerkev in zmagal, šibkim udom naše cerkve povzročil mnogo bridkosti in jeze,
zato bodite pri pisanju o tem pošteni, vrli in vztrajni!«25
Trubar ostaja trden v svojih odločitvah. Njegova pisma so realna, saj v vseh
pričakuje prav določeno reakcijo, ki bo usodno vplivala na nadaljnji razvoj
dogodkov v njegovih deželah, kjer želi svojim rojakom približati Božjo besedo v
njim razumljivem jeziku in jih dvigniti na duhovno in kulturno raven takratnega
evropskega prostora. Sam je dedič humanistov, ki so že pred njim zahtevali reforme
na področju šolstva, posamezniki pa so si utrjevali svoj vpliv na dvoru in na dunajski
univerzi. Tako je Trubarjevim prizadevanjem za izdajanje slovenskih knjig zagotovo
tlakoval pot Mihael Tiffern, ki je kot preceptor in duhovni vodja württemberškega
vojvode Krištofa kot svetel zgled pomagal rojakom do Krištofove naklonjenosti.26
Seveda pa je latinistična književna ustvarjalnost po samostanih že pred tem
dvigala kulturno raven v slovenskih deželah, ki kljub turškim vpadom niso bile
več neka zapuščena kulturna provinca, ampak so šle v korak s kulturnim razvojem
srednjeevropskega prostora. »Gotovo je to prispevalo k postopnemu dviganju
kulturnega povprečja in pripravljalo tla poznejšemu slovenskemu nacionalnemu
ozaveščanju.«27
Trubar je bil dedič te dobe in kot osrednja osebnost slovenske reformacije si je utrl
vodilno vlogo v reformacijskih prizadevanjih, pri čemer je znal s svojim nesebičnim
delom obdržati ugled pri kranjskih deželnih stanovih, ki so mu bili vedno naklonjeni,
24 Rajhman, n. d., 8.
25 Gl. tu. pismo št. 49.
26 P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem, Ljubljana 1979, 209; gl. tudi tu, pismo št. 83.
27 K. Gantar, Latinistična književna ustvarjalnost na Slovenskem. V: G. Jägrer, Uvod v klasično filologijo,
Ljubljana 1998, 175.
445
