Page 452 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 452
mer, do strogega učitelja in odločnega superintendenta slovenske Cerkve. Kot smo
omenili v uvodu, je zase dejal, da je Slovencem ‚k enimu starimu naprej postavlen‘ in
svojo voditeljsko službo je opravljal z največjo odgovornostjo, kar je potrdil tudi v
odločitvi za prevajanje Svetega pisma Nove zaveze.
Ko danes govorimo o Trubarjevih delih, moremo reči, da si lahko vsakdo ohrani
v spominu to, kar mu je blizu, s čemer bo lahko primerjal svoje vedenje, delovanje,
morda znanstveno raziskovanje in ustvarjanje. Za teologa je najpomembnejše
Trubarjevo delo Ena dolga predguvor k Ta celimu novimu testamentu, za pravnika
je gotovo najpomembnejše delo Cerkovna ordnunga. Vendar bi se vsakdo mogel
podučiti tudi iz drugih Trubarjevih del. Naj omenim samo katekizemska besedila iz
let 1550 do 1575, v katerih daje napotke svojemu preprostemu slovenskemu človeku,
ki ga sicer vzgaja v osnovnih verskih resnicah, vendar ga vzgaja tudi kot državljana,
kot etičnega posameznika, odgovornega zakonskega partnerja, ljubečega roditelja,
strogega a pravičnega učitelja, gospodarja, delodajalca, delavca, hlapčiča in dekliča.
Že v Katekizmu 1550 na prvo mesto sicer postavlja stvarjenje človeka, vendar takoj
za tem v dekalogu postavlja norme, po katerih naj živi človek, da bo vreden svojega
Stvarnika, ob tem pa močno poudari vlogo človeka, ki naj bo svojemu bližnjemu
predvsem človek. Pri tem poudarja pravične in zdrave medčloveške odnose.
Trubarjev človek je v prvi vrsti odgovoren Bogu, vendar nič manj svojemu bližnjemu
– sočloveku. Vsak človek, različnega stanu, je namreč vreden, da je njegovo delo
ali opravilo cenjeno, saj je všeč Bogu takšno, kakršno je. Tako lahko rečemo, da je
Trubar svojim sodobnikom razložil in prvi zapisal, da izpolnjevanje verskih zapovedi
ni zgolj in izključno pokorščina Bogu, ampak je to tudi služba sočloveku. Zapisal je,
zakaj je treba spoštovati posamezne poklice, zakaj je družba razdeljena na oblastnike
in podložnike, zakaj so eni hlapci in dekle, drugi pa gospodarji. Svetoval je, kako
naj se vedejo nadrejeni do podrejenih in obratno; kakšni naj bodo starši do otrok
in otroci do staršev, tudi na vdove in stare ženske je pomislil, ki so v družbi bile
porinjene na obrobje. Tolažil jih je, da je tudi njihovo delo potrebno in da s tem, ko
učijo mlajše in jim dajejo zgled, pomagajo vsej družini.
Trubar v svojih normah, ki jih postavlja različnim stanovom, izhaja iz judovsko
krščanske tradicije, vendar v svojem podajanju svetopisemskih naukov natanko
prepozna situacijo v svojem okolju in vse njegovo delo ima namen, pripeljati svojega
ubogega slovenskega človeka iz sveta nevednosti, ga razsvetliti ter mu posredovati
evangeljsko sporočilo.
452
omenili v uvodu, je zase dejal, da je Slovencem ‚k enimu starimu naprej postavlen‘ in
svojo voditeljsko službo je opravljal z največjo odgovornostjo, kar je potrdil tudi v
odločitvi za prevajanje Svetega pisma Nove zaveze.
Ko danes govorimo o Trubarjevih delih, moremo reči, da si lahko vsakdo ohrani
v spominu to, kar mu je blizu, s čemer bo lahko primerjal svoje vedenje, delovanje,
morda znanstveno raziskovanje in ustvarjanje. Za teologa je najpomembnejše
Trubarjevo delo Ena dolga predguvor k Ta celimu novimu testamentu, za pravnika
je gotovo najpomembnejše delo Cerkovna ordnunga. Vendar bi se vsakdo mogel
podučiti tudi iz drugih Trubarjevih del. Naj omenim samo katekizemska besedila iz
let 1550 do 1575, v katerih daje napotke svojemu preprostemu slovenskemu človeku,
ki ga sicer vzgaja v osnovnih verskih resnicah, vendar ga vzgaja tudi kot državljana,
kot etičnega posameznika, odgovornega zakonskega partnerja, ljubečega roditelja,
strogega a pravičnega učitelja, gospodarja, delodajalca, delavca, hlapčiča in dekliča.
Že v Katekizmu 1550 na prvo mesto sicer postavlja stvarjenje človeka, vendar takoj
za tem v dekalogu postavlja norme, po katerih naj živi človek, da bo vreden svojega
Stvarnika, ob tem pa močno poudari vlogo človeka, ki naj bo svojemu bližnjemu
predvsem človek. Pri tem poudarja pravične in zdrave medčloveške odnose.
Trubarjev človek je v prvi vrsti odgovoren Bogu, vendar nič manj svojemu bližnjemu
– sočloveku. Vsak človek, različnega stanu, je namreč vreden, da je njegovo delo
ali opravilo cenjeno, saj je všeč Bogu takšno, kakršno je. Tako lahko rečemo, da je
Trubar svojim sodobnikom razložil in prvi zapisal, da izpolnjevanje verskih zapovedi
ni zgolj in izključno pokorščina Bogu, ampak je to tudi služba sočloveku. Zapisal je,
zakaj je treba spoštovati posamezne poklice, zakaj je družba razdeljena na oblastnike
in podložnike, zakaj so eni hlapci in dekle, drugi pa gospodarji. Svetoval je, kako
naj se vedejo nadrejeni do podrejenih in obratno; kakšni naj bodo starši do otrok
in otroci do staršev, tudi na vdove in stare ženske je pomislil, ki so v družbi bile
porinjene na obrobje. Tolažil jih je, da je tudi njihovo delo potrebno in da s tem, ko
učijo mlajše in jim dajejo zgled, pomagajo vsej družini.
Trubar v svojih normah, ki jih postavlja različnim stanovom, izhaja iz judovsko
krščanske tradicije, vendar v svojem podajanju svetopisemskih naukov natanko
prepozna situacijo v svojem okolju in vse njegovo delo ima namen, pripeljati svojega
ubogega slovenskega človeka iz sveta nevednosti, ga razsvetliti ter mu posredovati
evangeljsko sporočilo.
452
