Page 443 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 443
pisanju, v zgodnješih pismih pa to njegovo izjavo lahko razumemo tudi kot
opravičilo za morebitne pomanjkljivosti v slogu ali vsebini pisma.
V Uvodu k Trubarjevim pismom leta 1986 je J. Rajhman zapisal: »Vsa pisma brez
izjeme, kolikor so se ohranila, pričajo za Trubarjevo nenehno in intenzivno vračanje
v vsakokratne razvojne stiske slovenske reformacije. Zato so dragoceno pričevanje
o enkratnem vzniku, rasti in ovinkih, po katerih je slovenska reformacija morala
iti, da bi dosegla svoj cilj. Cilj pa je bil visoko postavljen: celoten prevod Biblije ob
horizontalni ekspanziji reformacije ne samo v slovenskih deželah, temveč tudi v vsej
jugovzhodni Evropi. Pisma so nastajala v obdobju 1553–1585 z večjimi in manjšimi
vrzelmi.« Ko govorimo o vrzelih, mislimo na Trubarjeve odzive na vsakokratne
težave pri oblikovanju reformacijskega programa in specifičnih teženj slovenske
reformacije po afirmaciji v slovenskem prostoru in zunaj njega. Pozabiti pa ne
smemo tudi njegovih čisto človeških stisk in osebnih razočaranj v pregnanstvu iz
rodne dežele. Preko pisem je vstopal v evropski prostor svoje dobe in zato ga danes
lahko uvrščamo kot enega prvih Evropejcev novega veka, ki je vedenje o slovenskem
etničnem in kulturnem prostoru ponesel v srednjeevropski prostor. Korespondence
Trubarjevih sodobnikov so seveda veliko obsežnejše, tako pri Luthru govorimo o
številu pisem, ki se približuje oceni 2700, še plodovitejši korespondent Trubarjeve
dobe je bil H. Bullinger, za katerega je znanih okoli 12000 pisem. Kljub temu si je
iz ohranjenih pisem mogoče oblikovati vedenje o Trubarjevi dejavnosti, saj je na
osnovi pisem nastala že Ruplova monografija,20 ki je predstavila celotno Trubarjevo
duhovno fiziognomijo, iz njih pa, kot že rečeno, vedno znova črpajo tudi drugi
raziskovalci, po katerih se vse bolj zaokroža podoba izjemnega človeka, kot je bil
Trubar.
Čeprav tokratna izdaja pisem ne predstavlja epohalnega dela, pa vendarle smemo
slutiti, da odkritje tretje verzije Trubarjevega pisma kralju Maksimilijanu avgusta
156021 kaže podobo Trubarjeve svojevrstne, lahko bi celo rekli trmaste drže. Kljub
zavrnitvi prvotne verzije pisma kralju Maksimilijanu, ki ga je Trubar poslal preko
vojvode Krištofa, in za katero je ta zahteval, naj omili nekatere formulacije, Trubar
svojega pisma ni bistveno spreminjal. Preko Brenza ga je ponovno poslal vojvodi
Krištofu, da bi ta posredoval pri kralju Maksimilijanu glede odločitve za Trubarjevo
vrnitev v Ljubljano. Tako se – po Rajhmanu – v pismih »razodeva Trubarjeva
zagnanost za reforrnacijsko ‚delo‘ (‚delo‘ – das Werk označuje s svojim drugotnim
20 M. Rupel, Primož Trubar, Ljubljana 1962.
21 Gl. tu, pismi št. 84 in 85.
443
opravičilo za morebitne pomanjkljivosti v slogu ali vsebini pisma.
V Uvodu k Trubarjevim pismom leta 1986 je J. Rajhman zapisal: »Vsa pisma brez
izjeme, kolikor so se ohranila, pričajo za Trubarjevo nenehno in intenzivno vračanje
v vsakokratne razvojne stiske slovenske reformacije. Zato so dragoceno pričevanje
o enkratnem vzniku, rasti in ovinkih, po katerih je slovenska reformacija morala
iti, da bi dosegla svoj cilj. Cilj pa je bil visoko postavljen: celoten prevod Biblije ob
horizontalni ekspanziji reformacije ne samo v slovenskih deželah, temveč tudi v vsej
jugovzhodni Evropi. Pisma so nastajala v obdobju 1553–1585 z večjimi in manjšimi
vrzelmi.« Ko govorimo o vrzelih, mislimo na Trubarjeve odzive na vsakokratne
težave pri oblikovanju reformacijskega programa in specifičnih teženj slovenske
reformacije po afirmaciji v slovenskem prostoru in zunaj njega. Pozabiti pa ne
smemo tudi njegovih čisto človeških stisk in osebnih razočaranj v pregnanstvu iz
rodne dežele. Preko pisem je vstopal v evropski prostor svoje dobe in zato ga danes
lahko uvrščamo kot enega prvih Evropejcev novega veka, ki je vedenje o slovenskem
etničnem in kulturnem prostoru ponesel v srednjeevropski prostor. Korespondence
Trubarjevih sodobnikov so seveda veliko obsežnejše, tako pri Luthru govorimo o
številu pisem, ki se približuje oceni 2700, še plodovitejši korespondent Trubarjeve
dobe je bil H. Bullinger, za katerega je znanih okoli 12000 pisem. Kljub temu si je
iz ohranjenih pisem mogoče oblikovati vedenje o Trubarjevi dejavnosti, saj je na
osnovi pisem nastala že Ruplova monografija,20 ki je predstavila celotno Trubarjevo
duhovno fiziognomijo, iz njih pa, kot že rečeno, vedno znova črpajo tudi drugi
raziskovalci, po katerih se vse bolj zaokroža podoba izjemnega človeka, kot je bil
Trubar.
Čeprav tokratna izdaja pisem ne predstavlja epohalnega dela, pa vendarle smemo
slutiti, da odkritje tretje verzije Trubarjevega pisma kralju Maksimilijanu avgusta
156021 kaže podobo Trubarjeve svojevrstne, lahko bi celo rekli trmaste drže. Kljub
zavrnitvi prvotne verzije pisma kralju Maksimilijanu, ki ga je Trubar poslal preko
vojvode Krištofa, in za katero je ta zahteval, naj omili nekatere formulacije, Trubar
svojega pisma ni bistveno spreminjal. Preko Brenza ga je ponovno poslal vojvodi
Krištofu, da bi ta posredoval pri kralju Maksimilijanu glede odločitve za Trubarjevo
vrnitev v Ljubljano. Tako se – po Rajhmanu – v pismih »razodeva Trubarjeva
zagnanost za reforrnacijsko ‚delo‘ (‚delo‘ – das Werk označuje s svojim drugotnim
20 M. Rupel, Primož Trubar, Ljubljana 1962.
21 Gl. tu, pismi št. 84 in 85.
443
