Page 449 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 449
se ga učile, je bilo med drugim znamenje, da slovenska reformacija napreduje
v vseh plasteh ljudstva,35 zato jim je leta 1567 posvetil prevod Pavlovega pisma
Efežanom: »… visoko- in blagorodnim, plemenitim, častitim in pobožnim ženam,
vdovam ter devicam na Kranjskem, Spodnještajerskem, Koroškem in v Goriški
grofiji.« Po uvodni razlagi svetopisemskega besedila je svojim naslovljenkam namenil
zelo prijazne in tople besede, ko jim je dal vso priznanje za njihovo »posebno vnemo,
ljubezen in naklonjenost do božje besede, … ker na vseh svojih gradovih, dvorih in
domovih hranite biblične ter druge nabožne knjige v nemškem in slovenskem jeziku,
… ste z branjem in petjem iz njih svoje ljube otročiče, služinčad in prenekaterega
podložnika privedle v objem stare zveličavne vere, … se iz njih naučile slovenskega
jezika pa tudi druge naučile brati.« Poleg pomembne vzgojne in izobraževalne vloge,
ki so jo v slovenskih deželah imele žene, se jim je Trubar v posvetilu skušal oddolžiti
tudi za podporo ob njegovi ponovni vrnitvi v domovino, pa tudi zato, ker so nudile
pomoč in zatočišče njegovi slovenski cerkvi. Ženske slovenskega in nemškega
rodu, plemkinje in preproste so v Trubarjevem okolju igrale pomembno vlogo, zato
njegova odkrita zahvala.36
V pismih je močno poudarjena tudi skrb za šolo. Poskrbel je ne le za nove pridigarje,
temveč tudi za šolnike, ki naj bi mladino vzgajali v duhu nove oziroma stare prave
krščanske vere. Tako je 1. avgusta 1565 skupaj s Kreljem sestavil pismo Adamu
Bohoriču in ga povabil za šolnika v javni šoli v Ljubljani. Iz pisma spoznavamo
Trubarejvo zavedanje o neukem ljudstvu, ko piše Bohoriču: »Ne dvomimo, da dobro
poznaš in neredko obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine,
saj je prava sramota, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in
zanemarjanje duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici
občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter z nami
vred napeti vse sile, da mu napravijo konec. Zakaj mi, ki nam je posebno jasno, da
so šole cerkvi potrebne kakor leva roka, smo tej stvari že od kraja posvečali največjo
skrb in prizadevnost in smo naposled z mnogimi prošnjami in moledovanjem
pripravili prvake naše dežele do tega, da so dobrohotno in širokosrčno obljubili in
določili denarno pomoč za ustanovitev javne šole tu v Ljubljani.« 37 Trubar ne skriva
35 Rajhman, ibi dem.
36 F. Krajnc-Vrečko, Antropološka sporočilnost Trubarjevih posvetil in predgovorov. Locutio 45 http://
www.locutio.si/avtorji.php?ID=714&clanek=999 (pridobljeno 6.9.2015)
37 Gl. tu, pismo št. 51.
449
v vseh plasteh ljudstva,35 zato jim je leta 1567 posvetil prevod Pavlovega pisma
Efežanom: »… visoko- in blagorodnim, plemenitim, častitim in pobožnim ženam,
vdovam ter devicam na Kranjskem, Spodnještajerskem, Koroškem in v Goriški
grofiji.« Po uvodni razlagi svetopisemskega besedila je svojim naslovljenkam namenil
zelo prijazne in tople besede, ko jim je dal vso priznanje za njihovo »posebno vnemo,
ljubezen in naklonjenost do božje besede, … ker na vseh svojih gradovih, dvorih in
domovih hranite biblične ter druge nabožne knjige v nemškem in slovenskem jeziku,
… ste z branjem in petjem iz njih svoje ljube otročiče, služinčad in prenekaterega
podložnika privedle v objem stare zveličavne vere, … se iz njih naučile slovenskega
jezika pa tudi druge naučile brati.« Poleg pomembne vzgojne in izobraževalne vloge,
ki so jo v slovenskih deželah imele žene, se jim je Trubar v posvetilu skušal oddolžiti
tudi za podporo ob njegovi ponovni vrnitvi v domovino, pa tudi zato, ker so nudile
pomoč in zatočišče njegovi slovenski cerkvi. Ženske slovenskega in nemškega
rodu, plemkinje in preproste so v Trubarjevem okolju igrale pomembno vlogo, zato
njegova odkrita zahvala.36
V pismih je močno poudarjena tudi skrb za šolo. Poskrbel je ne le za nove pridigarje,
temveč tudi za šolnike, ki naj bi mladino vzgajali v duhu nove oziroma stare prave
krščanske vere. Tako je 1. avgusta 1565 skupaj s Kreljem sestavil pismo Adamu
Bohoriču in ga povabil za šolnika v javni šoli v Ljubljani. Iz pisma spoznavamo
Trubarejvo zavedanje o neukem ljudstvu, ko piše Bohoriču: »Ne dvomimo, da dobro
poznaš in neredko obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine,
saj je prava sramota, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in
zanemarjanje duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici
občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter z nami
vred napeti vse sile, da mu napravijo konec. Zakaj mi, ki nam je posebno jasno, da
so šole cerkvi potrebne kakor leva roka, smo tej stvari že od kraja posvečali največjo
skrb in prizadevnost in smo naposled z mnogimi prošnjami in moledovanjem
pripravili prvake naše dežele do tega, da so dobrohotno in širokosrčno obljubili in
določili denarno pomoč za ustanovitev javne šole tu v Ljubljani.« 37 Trubar ne skriva
35 Rajhman, ibi dem.
36 F. Krajnc-Vrečko, Antropološka sporočilnost Trubarjevih posvetil in predgovorov. Locutio 45 http://
www.locutio.si/avtorji.php?ID=714&clanek=999 (pridobljeno 6.9.2015)
37 Gl. tu, pismo št. 51.
449
