Page 451 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 451
odna zavest, ki je hkrati ostro ločevala med slovenstvom in slovanstvom kot pars
pro toto.
V tem dogajanju so imela seveda Trubarjeva pisma posebno vlogo. Manj uradna
in slovesna kot predgovori in posvetila, zato tudi manj obvezujoča, toliko bolj pa
pristna v neposrednem dotiku z vsakokratno resničnostjo, so odmev tistega, kar
sicer poznamo iz predgovorov in posvetil. So povezujoči člen in nemalokrat njihov
razlagalec. So osnutek tiskanega besedila, so pa tudi njegovo nadaljevanje. So odmev
vsakodnevnih novic, ki so preverjene, mnogokrat pa povsem nepreverjene, našle
mesto v pismih, ne da bi posegle kot takšne v samo reformacijsko dogajanje.
Trubarjevih pisem ne moremo izključiti iz evropskega prostora. V njem niso
le zrasla, temveč so tudi njegov odsev. Slovenska reformacija ni nikakor tako
samorastniška, da bi jo mogli osamiti in jo ločevati od evropske. Če je Trubar prvi
zaznal njeno povezanost z evropskim prostorom, je tudi prvi našel stik z oblikovalci
tedanje evropske kulture. Tako najdevamo slovensko reformacijo s slovenskim
protestantizmom v medsebojnem idejnem prelivanju. Slovensko reformacijo je
bogatil stik z evropsko, le-ta pa je od nje sprejemala ne nepomembne pobude
za čistejše razumevanje svojega poslanstva, ko je usmerjala njene poglede glede
možnosti za širjenje svojega vpliva na junovzhodno Evropo ter tako po svoje sprožila
prizadevanja za odvrnitev turške nevarnosti. V tem pogledu so pisma opravila
pomembno nalogo. Ob vsem drugotnem Trubarjevem prizadevanju (posvetila,
predgovori) so usmerila zanimanje Evrope k iskanju rešitve od turške nevarnosti z
do tedaj neznanimi sredstvi, namesto z orožjem je reformacija tudi na Trubarjevo
naivno pobudo iskala bolj učinkovita sredstva: knjigo (biblijo) in z njo vero in
kulturo v njenem prvotnem nepopačenem pomenu.«40
Kot osrednja osebnost slovenskega reformacijskega gibanja 16. stoletja je Trubar
močno zaznamoval svoj čas in stoletja po njem, z odločno zahtevo po izobrazbi
slovenskega človeka – najprej v temeljnih verskih resnicah, in v izpolnitvi te zahteve
z branjem Svetega pisma v narodnem, slovenskem jeziku. Najprej in predvsem je bil
krščanski duhovnik, ki je svojo službo opravljal 17 let (1530–1547) znotraj katoliške
Cerkve, nato pa vse do svoje smrti (1586) v službi slovenske protestantske Cerkve
kot njen duhovni oče in vodja. Svojo zahtevno službo je opravljal med ljudmi in za
ljudi, s katerimi je bil v svojevrstnih odnosih: od ponižnega in dojemljivega učenca,
vdanega služabnika – podanika, duhovitega govornika in strogega kritika cerkvenih
40 Rajhman, Uvod, 14-15.
451
pro toto.
V tem dogajanju so imela seveda Trubarjeva pisma posebno vlogo. Manj uradna
in slovesna kot predgovori in posvetila, zato tudi manj obvezujoča, toliko bolj pa
pristna v neposrednem dotiku z vsakokratno resničnostjo, so odmev tistega, kar
sicer poznamo iz predgovorov in posvetil. So povezujoči člen in nemalokrat njihov
razlagalec. So osnutek tiskanega besedila, so pa tudi njegovo nadaljevanje. So odmev
vsakodnevnih novic, ki so preverjene, mnogokrat pa povsem nepreverjene, našle
mesto v pismih, ne da bi posegle kot takšne v samo reformacijsko dogajanje.
Trubarjevih pisem ne moremo izključiti iz evropskega prostora. V njem niso
le zrasla, temveč so tudi njegov odsev. Slovenska reformacija ni nikakor tako
samorastniška, da bi jo mogli osamiti in jo ločevati od evropske. Če je Trubar prvi
zaznal njeno povezanost z evropskim prostorom, je tudi prvi našel stik z oblikovalci
tedanje evropske kulture. Tako najdevamo slovensko reformacijo s slovenskim
protestantizmom v medsebojnem idejnem prelivanju. Slovensko reformacijo je
bogatil stik z evropsko, le-ta pa je od nje sprejemala ne nepomembne pobude
za čistejše razumevanje svojega poslanstva, ko je usmerjala njene poglede glede
možnosti za širjenje svojega vpliva na junovzhodno Evropo ter tako po svoje sprožila
prizadevanja za odvrnitev turške nevarnosti. V tem pogledu so pisma opravila
pomembno nalogo. Ob vsem drugotnem Trubarjevem prizadevanju (posvetila,
predgovori) so usmerila zanimanje Evrope k iskanju rešitve od turške nevarnosti z
do tedaj neznanimi sredstvi, namesto z orožjem je reformacija tudi na Trubarjevo
naivno pobudo iskala bolj učinkovita sredstva: knjigo (biblijo) in z njo vero in
kulturo v njenem prvotnem nepopačenem pomenu.«40
Kot osrednja osebnost slovenskega reformacijskega gibanja 16. stoletja je Trubar
močno zaznamoval svoj čas in stoletja po njem, z odločno zahtevo po izobrazbi
slovenskega človeka – najprej v temeljnih verskih resnicah, in v izpolnitvi te zahteve
z branjem Svetega pisma v narodnem, slovenskem jeziku. Najprej in predvsem je bil
krščanski duhovnik, ki je svojo službo opravljal 17 let (1530–1547) znotraj katoliške
Cerkve, nato pa vse do svoje smrti (1586) v službi slovenske protestantske Cerkve
kot njen duhovni oče in vodja. Svojo zahtevno službo je opravljal med ljudmi in za
ljudi, s katerimi je bil v svojevrstnih odnosih: od ponižnega in dojemljivega učenca,
vdanega služabnika – podanika, duhovitega govornika in strogega kritika cerkvenih
40 Rajhman, Uvod, 14-15.
451
