Page 450 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 450
je skrbi za to, da je to bedno rovtarstvo treba pregnati, kar je mogoče zgolj in
samo z izobrazbo.
Veliko pred njim je Martin Luther v svojih znamenitih protestnih tezah o
odpustkih, ki jih je 31. oktobra 1517 poslal nadškofu v Mainzu in Magdeburgu ter
škofu v Brandenburgu, med drugim opozoril na pomembno vprašanje o pomenu
izobraževanja za pravilno razumevanje temeljnih resnic krščanskega verovanja.
Luthrove teze 43 do 51 se vse začno z napovedjo „Kristjane je treba poučiti
…“ in v predzadnji, 94. tezi pravi: „Kristjane je treba opomniti“ namreč, „da je
Kristus njihova glava, da bi se mu trudili slediti preko trpljenja, smrti in pekla.«
Luthrove teze niso le protest proti razmeram v takratni Cerkvi, ampak iz njih veje
trdna odločenost, da je treba ljudi pravilno poučiti in jih izobraziti o temeljnih
resnicah vere. Tako je povsem na začetku reformacijskega gibanja zelo poudarjeno
izobraževanje za pravilno razumevanje, in to najprej in predvsem razumevanje
Svetega pisma ter preko tega poznavanje in razumevanje krščanske vere. Temu je
sledil Trubar vse svoje življenje.
Trubarjeva korespondenca je včlenjena v 16. stoletje ne le po svoji zgolj naravni
danosti v času in prostoru, temveč je zanesljiv dokumentarni fond za raziskavo
naše reformacije in protestantizma. Če upoštevamo korespondenco drugih
slovenskih protestantskih piscev,38 moremo z Rajhmanom ugotoviti, da je »celotna
‹drugotna› korespondenca (tudi Klombnerjeva39) naravnana na Trubarjevo. Na ta
ali oni način korespondenca Trubarjevih sodobnikov odseva v njegovih pismih in
je tudi posreden, včasih pa kar neposreden odgovor nanjo. Tako je osrediščenje
Trubarjevih pisem v celotnem dogajanju 16. stoletja vidno samo po sebi. Z njimi
se pomen osrednje osebnosti našega 16. stoletja kot kulturnega pojava sui generis
javlja v vseobsežnih odtenkih. V vsakem izmed njih je ves Trubar, ne le obrobno, le
druge pojave osvetljujoča resničnost. Tako ne moremo odmisliti Trubarja kot celote
pri nastajanju Dalmatinove Biblije, kar smo tu in tam skušali tako razumeti, da je
Dalmatin sicer odvisen, a avtonomen. Ne gre sicer iskati odvisnosti v jezikovnem,
prevajalskem in konceptualnem pogledu, vendar gre za tipično trubarjansko tradicijo
v smislu nadaljevanja temeljnega reformacijskega koncepta, iz katerega je ne le kot
stranski proizvod nastajala vedno jasnejša zasnova knjižnega jezika, ki je slovenski
in ga ni mogoče drugače oblikovati kot iz narodnih jezikovnih prvin, temveč tudi
38 J. Rajhman, Pisma slovenskih protestantov, Ljubljana 1996.
39 I. Kostrenčič, Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren
1559-1565. C. Gerold, 1874.
450
samo z izobrazbo.
Veliko pred njim je Martin Luther v svojih znamenitih protestnih tezah o
odpustkih, ki jih je 31. oktobra 1517 poslal nadškofu v Mainzu in Magdeburgu ter
škofu v Brandenburgu, med drugim opozoril na pomembno vprašanje o pomenu
izobraževanja za pravilno razumevanje temeljnih resnic krščanskega verovanja.
Luthrove teze 43 do 51 se vse začno z napovedjo „Kristjane je treba poučiti
…“ in v predzadnji, 94. tezi pravi: „Kristjane je treba opomniti“ namreč, „da je
Kristus njihova glava, da bi se mu trudili slediti preko trpljenja, smrti in pekla.«
Luthrove teze niso le protest proti razmeram v takratni Cerkvi, ampak iz njih veje
trdna odločenost, da je treba ljudi pravilno poučiti in jih izobraziti o temeljnih
resnicah vere. Tako je povsem na začetku reformacijskega gibanja zelo poudarjeno
izobraževanje za pravilno razumevanje, in to najprej in predvsem razumevanje
Svetega pisma ter preko tega poznavanje in razumevanje krščanske vere. Temu je
sledil Trubar vse svoje življenje.
Trubarjeva korespondenca je včlenjena v 16. stoletje ne le po svoji zgolj naravni
danosti v času in prostoru, temveč je zanesljiv dokumentarni fond za raziskavo
naše reformacije in protestantizma. Če upoštevamo korespondenco drugih
slovenskih protestantskih piscev,38 moremo z Rajhmanom ugotoviti, da je »celotna
‹drugotna› korespondenca (tudi Klombnerjeva39) naravnana na Trubarjevo. Na ta
ali oni način korespondenca Trubarjevih sodobnikov odseva v njegovih pismih in
je tudi posreden, včasih pa kar neposreden odgovor nanjo. Tako je osrediščenje
Trubarjevih pisem v celotnem dogajanju 16. stoletja vidno samo po sebi. Z njimi
se pomen osrednje osebnosti našega 16. stoletja kot kulturnega pojava sui generis
javlja v vseobsežnih odtenkih. V vsakem izmed njih je ves Trubar, ne le obrobno, le
druge pojave osvetljujoča resničnost. Tako ne moremo odmisliti Trubarja kot celote
pri nastajanju Dalmatinove Biblije, kar smo tu in tam skušali tako razumeti, da je
Dalmatin sicer odvisen, a avtonomen. Ne gre sicer iskati odvisnosti v jezikovnem,
prevajalskem in konceptualnem pogledu, vendar gre za tipično trubarjansko tradicijo
v smislu nadaljevanja temeljnega reformacijskega koncepta, iz katerega je ne le kot
stranski proizvod nastajala vedno jasnejša zasnova knjižnega jezika, ki je slovenski
in ga ni mogoče drugače oblikovati kot iz narodnih jezikovnih prvin, temveč tudi
38 J. Rajhman, Pisma slovenskih protestantov, Ljubljana 1996.
39 I. Kostrenčič, Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren
1559-1565. C. Gerold, 1874.
450
