Page 447 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 447
se mnoge lutrovske različice razvile šele po Luthrovi smrti (1546), je vendar bila
kal različnih možnih razlag njegovega nauka že navzoča še pred njegovo smrtjo.
Toda te niso mogle tako zaživeti, da bi ogrozile edinost znotraj luteranskega gibanja.
Pozneje so oživele, toda skrbno nadzorstvo pomembnih polutrovskih teologov s
pomočjo svetnih vladarjev ni dovolilo, da bi zavrle in onemogočile temeljno edinost.
Trubar je imel nedvomno pretanjen čut za različna mnenja in se je vse do Formule
concordiae zavzemal za versko nazorski pluralizern. Šele z doslednim soglasjem glede
verskega nauka v slovenskih deželah, kar je bila njegova zadnja vidnejša življenjska
naloga, se je umiril in v zadnjih letih prevajal Luthrovo postilo. To pomeni, da se je
Trubar v teoloških nazorih gibal v sredini, ni zašel v radikalni flacijanizem, ogibal pa
se je tudi izrazitejšega cvinglijanizma.«31
Rajhman v raziskovanju Trubarjeve teološke misli govori o svojevrstni trubarjanski
poti v slovenski reformaciji, čeprav hkrati priznava, da v naših razmerah Trubar
sam ni hotel in ne mogel razviti svojega nauka in utemeljiti »trubarianizma«.
Bil je praktičen teolog in glede na razmere v naših deželah se ni mogel za vsako
ceno potegovati za tisto čistost nauka, ki si jo je mogla privoščiti reformacija v
polutrovskem obdobju v nemških deželah. Po tridentinskem koncilu in že začeti
protireformaciji na našem etničnem ozemlju mu je šlo bolj za goli obstoj slovenske
reformacije, ki se je pri nas vidneje uveljavila z njegovim prvim izgnanstvom.
V pismih iz izgnanstva je razvidna Trubarjeva osnovna usmeritev širjenja
reformacijske ideje, vedno znova utemeljuje namen svojega celotnega dela, pri
čemer izpostavlja, da glavni nasprotnik niso trenja v lastnem taboru, kot je to bilo
v nemških deželah, temveč zunaj njega. Čeprav so pisana iz tujine, a namenjena
v domovino za domače razmere, se v njih javlja papeštvo ali katolicizem kot tista
nevarnost, ki resnično ogroža bivanjski prostor slovenske reformacije. Na drugi
strani pa se more slovenska reformacija uveljaviti le v polemiki z njim. Zato je
pomenljivo, da v pismih poroča o delovanju rimskokatoliške Cerkve, poroča o
uspehih in neuspehih evropske reformacije, vedno v zornem kotu zmage ali poraza
reformacije. Pisma kažejo na to, da je bil njihov avtor, čeprav izgnan iz svoje dežele,
dobro obveščen o dogajanjih v domovini. Zaslediti je mogoče podatke, da so mu
pisma iz Ljubljane prinašali ljudje, ki so dobro poznali razmere na Kranjskem
(večkrat omenjeni usnjar Andrej Maršal). V nasprotni smeri je Trubar prek pisem,
pa tudi prek odnašalcev pisem, sporočal v domovino novice, ki so utegnile predvsem
31 Rajhman, n.d., 9.
447
kal različnih možnih razlag njegovega nauka že navzoča še pred njegovo smrtjo.
Toda te niso mogle tako zaživeti, da bi ogrozile edinost znotraj luteranskega gibanja.
Pozneje so oživele, toda skrbno nadzorstvo pomembnih polutrovskih teologov s
pomočjo svetnih vladarjev ni dovolilo, da bi zavrle in onemogočile temeljno edinost.
Trubar je imel nedvomno pretanjen čut za različna mnenja in se je vse do Formule
concordiae zavzemal za versko nazorski pluralizern. Šele z doslednim soglasjem glede
verskega nauka v slovenskih deželah, kar je bila njegova zadnja vidnejša življenjska
naloga, se je umiril in v zadnjih letih prevajal Luthrovo postilo. To pomeni, da se je
Trubar v teoloških nazorih gibal v sredini, ni zašel v radikalni flacijanizem, ogibal pa
se je tudi izrazitejšega cvinglijanizma.«31
Rajhman v raziskovanju Trubarjeve teološke misli govori o svojevrstni trubarjanski
poti v slovenski reformaciji, čeprav hkrati priznava, da v naših razmerah Trubar
sam ni hotel in ne mogel razviti svojega nauka in utemeljiti »trubarianizma«.
Bil je praktičen teolog in glede na razmere v naših deželah se ni mogel za vsako
ceno potegovati za tisto čistost nauka, ki si jo je mogla privoščiti reformacija v
polutrovskem obdobju v nemških deželah. Po tridentinskem koncilu in že začeti
protireformaciji na našem etničnem ozemlju mu je šlo bolj za goli obstoj slovenske
reformacije, ki se je pri nas vidneje uveljavila z njegovim prvim izgnanstvom.
V pismih iz izgnanstva je razvidna Trubarjeva osnovna usmeritev širjenja
reformacijske ideje, vedno znova utemeljuje namen svojega celotnega dela, pri
čemer izpostavlja, da glavni nasprotnik niso trenja v lastnem taboru, kot je to bilo
v nemških deželah, temveč zunaj njega. Čeprav so pisana iz tujine, a namenjena
v domovino za domače razmere, se v njih javlja papeštvo ali katolicizem kot tista
nevarnost, ki resnično ogroža bivanjski prostor slovenske reformacije. Na drugi
strani pa se more slovenska reformacija uveljaviti le v polemiki z njim. Zato je
pomenljivo, da v pismih poroča o delovanju rimskokatoliške Cerkve, poroča o
uspehih in neuspehih evropske reformacije, vedno v zornem kotu zmage ali poraza
reformacije. Pisma kažejo na to, da je bil njihov avtor, čeprav izgnan iz svoje dežele,
dobro obveščen o dogajanjih v domovini. Zaslediti je mogoče podatke, da so mu
pisma iz Ljubljane prinašali ljudje, ki so dobro poznali razmere na Kranjskem
(večkrat omenjeni usnjar Andrej Maršal). V nasprotni smeri je Trubar prek pisem,
pa tudi prek odnašalcev pisem, sporočal v domovino novice, ki so utegnile predvsem
31 Rajhman, n.d., 9.
447
