Page 442 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 442
., svojemu milostnemu gospodu. Presvetli kralj. Vašemu kraljevemu veličanstvu
so moje najponižnejše in voljne usluge predvsem in vedno na voljo. Milostljivi
gospod. Bog ve, da nerad, s težkim in plahim srcem tokrat vaše veličanstvo prvič
preobremenjujem in utrujam s toliko dolgimi in mnogoterimi svojimi spisi in
knjigami.« Nizanje vseh plemiških, častnih in vladarskih naslovov, ki jih naslovnik
premore, je bilo zagotovo utečena praksa časa in prostora, v katerem so pisma
nastajala. Prav tako moremo iz sklepa pisma razbrati odnos avtorja do naslovljenca,
ki je v Trubarjevem primeru sicer skorajda brez izjeme ponižna drža podanika,
vendar z nakazanim odločnim pričakovanjem ugodne razrešitve. »To in vse moje
priložene spise naj blagovoli vaše kraljevo veličanstvo itd. iz navedenih razlogov od
mene, ubogega, preprostega, starega lutrskega in slovenskega pregnanega duhovnika,
najmilostneje in v dobrem sprejeti, razumeti in tolmačiti ter nato milostno
odgovoriti. Vašemu milostnemu kraljevemu veličanstvu itd. pa se v vsej ponižnosti
priporočam.«17 Avtor se vseskozi zaveda, da njegova pisma v glavnem niso osebna
– v smislu reševanja osebnih koristi, temveč so del nekega novega dogajanja, ki
naznanja novo dobo.
Oblika pisem je, kot smo omenili, v skladu z običajno epistolarno kulturo 16. stoletja,
pri čemer je treba razlikovati med skrbno izdelanim pismom kanclijskih uradov
in bolj ali manj priložnostnim pismom Primoža Trubarja. Če je Luther odklanjal
pomoč urejene pisarne s tajniki, ker ni hotel biti podoben papežu, kot se je sam
izrazil, je Trubar moral sprejeti danost svojega položaja, ki mu seveda ni dovoljeval,
da bi imel stalnega pisarja (ammanuensisa), zato je verjetno segel po pomoči tujega
človeka le tedaj, ko je moral, ali ko je bilo potrebno, da so njegovo pismo prepisali,
ko je potreboval več primerkov istega pisma.18 Sam je v nekaterih obdobjih kar redno
dodajal, da je pisal v naglici (in Eile).19 Najznačiljejše za razumevanje tega je morda
pismo (tu, št. 69), ki ga je 15. maja 1575 pisal na Kranjsko: »To moje nenavadno
pisanje in oddaljevanje od snovi, ki sem ju v naglici in v postelji, leže zaradi bolečin
narekoval, razumite in si razlagajte kot dobronamerno ter bodite poslušni Bogu
in njegovi besedi.« Ta »v naglici« srečujemo tudi pri Luthru. Luther je imel seveda
neprimerno večjo korespondenco in se ob njegovih številnih nalogah ni čuditi, da si
je komaj utrgal čas za pisma, ki mu ga je še kako primanjkovalo. Trubar pa je bil kdaj,
v tem primeru pa zagotovo, prisiljen narekovati zaradi svoje bolezni, ki ga je ovirala
17 Gl. tu, pismo št. 8 in druga.
18 Rajhman, Uvod 12.
19 Gl. tu, pismo št. 6, 12, 58, 59, 68, 69, 72 itd.
442
so moje najponižnejše in voljne usluge predvsem in vedno na voljo. Milostljivi
gospod. Bog ve, da nerad, s težkim in plahim srcem tokrat vaše veličanstvo prvič
preobremenjujem in utrujam s toliko dolgimi in mnogoterimi svojimi spisi in
knjigami.« Nizanje vseh plemiških, častnih in vladarskih naslovov, ki jih naslovnik
premore, je bilo zagotovo utečena praksa časa in prostora, v katerem so pisma
nastajala. Prav tako moremo iz sklepa pisma razbrati odnos avtorja do naslovljenca,
ki je v Trubarjevem primeru sicer skorajda brez izjeme ponižna drža podanika,
vendar z nakazanim odločnim pričakovanjem ugodne razrešitve. »To in vse moje
priložene spise naj blagovoli vaše kraljevo veličanstvo itd. iz navedenih razlogov od
mene, ubogega, preprostega, starega lutrskega in slovenskega pregnanega duhovnika,
najmilostneje in v dobrem sprejeti, razumeti in tolmačiti ter nato milostno
odgovoriti. Vašemu milostnemu kraljevemu veličanstvu itd. pa se v vsej ponižnosti
priporočam.«17 Avtor se vseskozi zaveda, da njegova pisma v glavnem niso osebna
– v smislu reševanja osebnih koristi, temveč so del nekega novega dogajanja, ki
naznanja novo dobo.
Oblika pisem je, kot smo omenili, v skladu z običajno epistolarno kulturo 16. stoletja,
pri čemer je treba razlikovati med skrbno izdelanim pismom kanclijskih uradov
in bolj ali manj priložnostnim pismom Primoža Trubarja. Če je Luther odklanjal
pomoč urejene pisarne s tajniki, ker ni hotel biti podoben papežu, kot se je sam
izrazil, je Trubar moral sprejeti danost svojega položaja, ki mu seveda ni dovoljeval,
da bi imel stalnega pisarja (ammanuensisa), zato je verjetno segel po pomoči tujega
človeka le tedaj, ko je moral, ali ko je bilo potrebno, da so njegovo pismo prepisali,
ko je potreboval več primerkov istega pisma.18 Sam je v nekaterih obdobjih kar redno
dodajal, da je pisal v naglici (in Eile).19 Najznačiljejše za razumevanje tega je morda
pismo (tu, št. 69), ki ga je 15. maja 1575 pisal na Kranjsko: »To moje nenavadno
pisanje in oddaljevanje od snovi, ki sem ju v naglici in v postelji, leže zaradi bolečin
narekoval, razumite in si razlagajte kot dobronamerno ter bodite poslušni Bogu
in njegovi besedi.« Ta »v naglici« srečujemo tudi pri Luthru. Luther je imel seveda
neprimerno večjo korespondenco in se ob njegovih številnih nalogah ni čuditi, da si
je komaj utrgal čas za pisma, ki mu ga je še kako primanjkovalo. Trubar pa je bil kdaj,
v tem primeru pa zagotovo, prisiljen narekovati zaradi svoje bolezni, ki ga je ovirala
17 Gl. tu, pismo št. 8 in druga.
18 Rajhman, Uvod 12.
19 Gl. tu, pismo št. 6, 12, 58, 59, 68, 69, 72 itd.
442
