Page 441 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 441
tistega, na katerega je bilo pismo ali posvetilo naslovljeno, so se torej v celoti
ujemali.12
Pismo se je skozi zgodovino razvijalo kot nosilec sporočila med dvema osebama ali
skupinama ljudi, ki ga pošiljatelj, kot povzema L. Vidmar, s pomočjo uvodnih in
zaključnih formul naslavlja na prejemnika, s tem pa definira oba korespondenta. V
tem primeru govorimo o realnem pismu, ki izpolnjuje tri pogoje: osebi pošiljatelja
in naslovnika sta realni osebi, pismo izvorno ni namenjeno javnosti, njegovo
sporočilo pa ima značaj resničnosti.13 Pri Trubarjevih pismih z vidika teorije pisma
torej govorimo o realnem pismu, ki vsebuje posamezne poteze govorne kulture, in
na svoje sporočilo pričakuje reakcijo. Zagotovo je bil Trubar v svojem času eden
redkih Slovencev, čeprav ne prvi, ki si je dopisoval s predstavniki višjih slojev in
oblastnikov ter s kralji in cesarji. Že pred Trubarjem so si v slovenskih deželah
humanisti, izšolani v italijanskih šolah, dopisovali v latinščini. Simoniti med
domačimi izobraženci, latinci, izpostavlja pismo dunajskega prošta Pavla Obersteina,
ki je kot cesarski tajnik že leta 1513 zasnoval tako imenovano fiktivno pismo z
naslovom De Maximiliani laudibus epistola. To je izšlo v tisku leta 1541 ter 1566
in je v svojem času predstavljalo „zamaskiran panegirik“ cesarju Maksimilijanu.14
Zagotovo ga je poznal tudi Trubar, poznati pa je moral tudi Erazmovo razpravo o
pismu z naslovom De conscribendi epistolis iz leta 1522, v kateri ta obširno razmišlja
o pismu svoje dobe.15 Trubar in drugi slovenski protestantski pisci so torej že
imeli „vzorec“, po katerem so lahko sicer v nemškem jeziku sestavili pismo in ga
naslovili na tiste posameznike ali skupine ljudi (kranjski odborniki), od katerih so
pričakovali konkretne odgovore – bodisi v pismu ali udejanjene. Za nas je vsekakor
pomembna oblika in stil Trubarjevega pisma, o kateri je že pisal Rajhman,16 da
bi tako lažje prebrodili nelagodje, ki se nam morda zastavi ob vsakokratnem
prebiranju uvodov ali zaključkov teh pisem. Ko avtor nagovarja naslovnika, je ta
nagovor več ali manj podoben kot npr.: „Presvetlemu knezu in gospodu, gospodu
Maksimilijanu, kralju češkemu, nadvojvodi avstrijskemu, vojvodi burgundskemu,
zgornje in spodnje šlezijskemu, mejnemu grofu moravskemu, grofu tirolskemu
12 K. Schottenloher, Die Widmungsvorrede im Buch des 16. Jahrhunderts, Münster 1953, 195.
13 L. Vidmar, Zoisova literarna republika, Ljubljana 2010, 77.
14 P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana 1979,
189–195.
15 L. Vidmar, n. d., 36.
16 J. Rajhman, Trubarjeva pisma: Poskus stilne predstavitve. V: Protestantismus bei den Slowenen. Kla-
genfurt; Ljubljana 1983, 39–56; isti, Nekaj značilnosti Trubarjevih pisem. Znamenje 13 (1983), št. 3,
190–195.
441
ujemali.12
Pismo se je skozi zgodovino razvijalo kot nosilec sporočila med dvema osebama ali
skupinama ljudi, ki ga pošiljatelj, kot povzema L. Vidmar, s pomočjo uvodnih in
zaključnih formul naslavlja na prejemnika, s tem pa definira oba korespondenta. V
tem primeru govorimo o realnem pismu, ki izpolnjuje tri pogoje: osebi pošiljatelja
in naslovnika sta realni osebi, pismo izvorno ni namenjeno javnosti, njegovo
sporočilo pa ima značaj resničnosti.13 Pri Trubarjevih pismih z vidika teorije pisma
torej govorimo o realnem pismu, ki vsebuje posamezne poteze govorne kulture, in
na svoje sporočilo pričakuje reakcijo. Zagotovo je bil Trubar v svojem času eden
redkih Slovencev, čeprav ne prvi, ki si je dopisoval s predstavniki višjih slojev in
oblastnikov ter s kralji in cesarji. Že pred Trubarjem so si v slovenskih deželah
humanisti, izšolani v italijanskih šolah, dopisovali v latinščini. Simoniti med
domačimi izobraženci, latinci, izpostavlja pismo dunajskega prošta Pavla Obersteina,
ki je kot cesarski tajnik že leta 1513 zasnoval tako imenovano fiktivno pismo z
naslovom De Maximiliani laudibus epistola. To je izšlo v tisku leta 1541 ter 1566
in je v svojem času predstavljalo „zamaskiran panegirik“ cesarju Maksimilijanu.14
Zagotovo ga je poznal tudi Trubar, poznati pa je moral tudi Erazmovo razpravo o
pismu z naslovom De conscribendi epistolis iz leta 1522, v kateri ta obširno razmišlja
o pismu svoje dobe.15 Trubar in drugi slovenski protestantski pisci so torej že
imeli „vzorec“, po katerem so lahko sicer v nemškem jeziku sestavili pismo in ga
naslovili na tiste posameznike ali skupine ljudi (kranjski odborniki), od katerih so
pričakovali konkretne odgovore – bodisi v pismu ali udejanjene. Za nas je vsekakor
pomembna oblika in stil Trubarjevega pisma, o kateri je že pisal Rajhman,16 da
bi tako lažje prebrodili nelagodje, ki se nam morda zastavi ob vsakokratnem
prebiranju uvodov ali zaključkov teh pisem. Ko avtor nagovarja naslovnika, je ta
nagovor več ali manj podoben kot npr.: „Presvetlemu knezu in gospodu, gospodu
Maksimilijanu, kralju češkemu, nadvojvodi avstrijskemu, vojvodi burgundskemu,
zgornje in spodnje šlezijskemu, mejnemu grofu moravskemu, grofu tirolskemu
12 K. Schottenloher, Die Widmungsvorrede im Buch des 16. Jahrhunderts, Münster 1953, 195.
13 L. Vidmar, Zoisova literarna republika, Ljubljana 2010, 77.
14 P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana 1979,
189–195.
15 L. Vidmar, n. d., 36.
16 J. Rajhman, Trubarjeva pisma: Poskus stilne predstavitve. V: Protestantismus bei den Slowenen. Kla-
genfurt; Ljubljana 1983, 39–56; isti, Nekaj značilnosti Trubarjevih pisem. Znamenje 13 (1983), št. 3,
190–195.
441
