Page 440 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 440
prav ne smemo zanemariti Mirka Rupla.8 Avtorji so se doslej dotaknili predvsem
vsebine in oblike ter stilne podobe pisem,9 vloge nemškega in slovenskega jezika
v posvetilih in predgovorih, manj je bilo poudarka na naslovnikih, ki so jim bila
pisma in posvetila namenjena. O naslovnikih Trubarjevih predgovorov in posvetil
smo že spregovorili v spremni študiji k XI. knjigi Zbranih del Primoža Trubarja,10
antropološko sporočilnost v njegovih predgovorih in posvetilih pa je raziskovala
avtorica te razprave.11
Trubarjeva skrb za posameznika, sicer v razsežnostih vere, je vse življenje v
njem netila ustvarjalni nemir, ki ga je v svojih predgovorih in pismih različnim
naslovljencem tudi ubesedil. Pisma in posvetila so si velikokrat tako po vsebini kot
zgradbi dokaj podobna, tudi naslovniki so večkrat isti. Predvsem pa so to resnično
Trubarjeva najizvirnejša dela, ki najbolje odslikavajo njegovo najintimnejšo misel. Iz
njih prepoznavamo njegovo vlogo v verskem in družbenem življenju, nemalokdaj pa
tudi njegovo stisko v povsem vsakdanjih življenjskih okoliščinah.
Če le v grobem pogledamo teoretična izhodišča za predgovor in pismo 16. stoletja,
lahko ugotovimo, da se Trubarjeva pisna komukacija bistveno ne razlikuje od
sorodnega zapisa njegove dobe. Največji del korespondence se nanaša na njegovo
delo, se pravi na celotno organizacijo prevodnega in tiskarskega dela, zato je vsebina
pisem in posvetil najtesneje povezana s konkretnimi vprašanji na te teme. Razvoj
posvetila v knjigah v 16. stoletju spremljata dva bistvena dejavnika. Prvič: čeprav so
pisci še delovali po vzoru cehov, so se vse bolj zavedali svojih avtorskih pravic, tako je
Trubar mogel povsem suvereno nastopati, ko je zagovarjal potrebo po slovenskih in
hrvaških tiskih. Kot drugo, tiskar kakor tudi avtor sta bila že zaradi visokih stroškov
tiska prisiljena, da sta razen kupcev za svoje izdelke iskala tudi osebe, ki bi bile iz
lastnih političnih, verskih ali finančnih interesov ali zgolj zaradi popularizacije in
javnega imenovanja njihovega imena pripravljene vnaprej denarno podpreti tiskanje
knjig. Vsekakor je knjiga kot nov medij na začetku Guttenbergove dobe omogočala,
da posameznik, torej Trubar, preko posvetila v določeni meri ob zmernem in
preračunanem kapitalnem vložku doseže večno slavo in spomin. Interesi avtorja
8 M. Rupel, Trubariana, SAZU, Razprave III. Ljubljana, 167-174.
9 J. Rajhman, Trubarjeva pisma: Poskus stilne predstavitve. V: Protestantismus bei den Slowenen. Kla-
genfurt; Ljubljana 1983, 39–56; isti, Nekaj značilnosti Trubarjevih pisem. Znamenje 13 (1983), št. 3,
190–195.
10 E. Vrečko, Predgovor kot posvetilo v Trubarjevi knjigi. ZDPT XI, Ljubljana 2011.
11 F. Krajnc-Vrečko, Antropološka sporočilnost Trubarjevih posvetil in predgovorov. V: Stati inu obstati
2008, št. 7-8, str. 30–41.
440
vsebine in oblike ter stilne podobe pisem,9 vloge nemškega in slovenskega jezika
v posvetilih in predgovorih, manj je bilo poudarka na naslovnikih, ki so jim bila
pisma in posvetila namenjena. O naslovnikih Trubarjevih predgovorov in posvetil
smo že spregovorili v spremni študiji k XI. knjigi Zbranih del Primoža Trubarja,10
antropološko sporočilnost v njegovih predgovorih in posvetilih pa je raziskovala
avtorica te razprave.11
Trubarjeva skrb za posameznika, sicer v razsežnostih vere, je vse življenje v
njem netila ustvarjalni nemir, ki ga je v svojih predgovorih in pismih različnim
naslovljencem tudi ubesedil. Pisma in posvetila so si velikokrat tako po vsebini kot
zgradbi dokaj podobna, tudi naslovniki so večkrat isti. Predvsem pa so to resnično
Trubarjeva najizvirnejša dela, ki najbolje odslikavajo njegovo najintimnejšo misel. Iz
njih prepoznavamo njegovo vlogo v verskem in družbenem življenju, nemalokdaj pa
tudi njegovo stisko v povsem vsakdanjih življenjskih okoliščinah.
Če le v grobem pogledamo teoretična izhodišča za predgovor in pismo 16. stoletja,
lahko ugotovimo, da se Trubarjeva pisna komukacija bistveno ne razlikuje od
sorodnega zapisa njegove dobe. Največji del korespondence se nanaša na njegovo
delo, se pravi na celotno organizacijo prevodnega in tiskarskega dela, zato je vsebina
pisem in posvetil najtesneje povezana s konkretnimi vprašanji na te teme. Razvoj
posvetila v knjigah v 16. stoletju spremljata dva bistvena dejavnika. Prvič: čeprav so
pisci še delovali po vzoru cehov, so se vse bolj zavedali svojih avtorskih pravic, tako je
Trubar mogel povsem suvereno nastopati, ko je zagovarjal potrebo po slovenskih in
hrvaških tiskih. Kot drugo, tiskar kakor tudi avtor sta bila že zaradi visokih stroškov
tiska prisiljena, da sta razen kupcev za svoje izdelke iskala tudi osebe, ki bi bile iz
lastnih političnih, verskih ali finančnih interesov ali zgolj zaradi popularizacije in
javnega imenovanja njihovega imena pripravljene vnaprej denarno podpreti tiskanje
knjig. Vsekakor je knjiga kot nov medij na začetku Guttenbergove dobe omogočala,
da posameznik, torej Trubar, preko posvetila v določeni meri ob zmernem in
preračunanem kapitalnem vložku doseže večno slavo in spomin. Interesi avtorja
8 M. Rupel, Trubariana, SAZU, Razprave III. Ljubljana, 167-174.
9 J. Rajhman, Trubarjeva pisma: Poskus stilne predstavitve. V: Protestantismus bei den Slowenen. Kla-
genfurt; Ljubljana 1983, 39–56; isti, Nekaj značilnosti Trubarjevih pisem. Znamenje 13 (1983), št. 3,
190–195.
10 E. Vrečko, Predgovor kot posvetilo v Trubarjevi knjigi. ZDPT XI, Ljubljana 2011.
11 F. Krajnc-Vrečko, Antropološka sporočilnost Trubarjevih posvetil in predgovorov. V: Stati inu obstati
2008, št. 7-8, str. 30–41.
440
