Page 209 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 209
pisma
glede na vse to in da mi je še nedavno, hkrati z drugimi teologi zelo prijazno pisal, jaz pa njemu,6 me je
doktor Andreae zaradi dveh besed, ki sem jih v naglici, nepremišljeno in zaupno zapisal v pismu gospodu
Gravenecku, obtožil in mojega premilostnega kneza in gospoda zapeljal v sumničenje in nejevoljo zoper
mene ter ga pripravil do tega, da je njegova knežja milost zagrozila, da bo prepovedala tiskati našo
slovensko cerkovno ordningo, zoper mene pa pisala rimsko kraljevemu veličanstvu itd. Moj Bog, kaj bi
bilo z našo ubogo, od vseh strani mučeno in preganjano cerkvijo, če bi se to res zgodilo? Predvsem bi se
naši sovražniki veselili, vsi dobrosrčni kristjani, pa ne samo v tej deželi temveč v vseh spodnjeavstrijskih
deželah pa bi žalovali in jokali. Zato naj si vaše milosti in gospostva vzamejo k srcu, da se kaj takega
ne bi zgodilo, in pravočasno nastopijo z resnico ter me rešijo tega krivičnega sumničenja. Kakor vašim
milostim in gospostvom je znano tudi naši cerkvi, kako spoštljivo, z jasnimi in razumljivimi besedami
govorim, kadar v naši cerkvi obhajamo Gospodovo večerjo, in z dolgim razlaganjem opominjam, da
mora vsak kristjan vedeti in misliti na to, kdo je ustanovitelj te večerje, kako jo je ustanovil in da je njen
ustanovitelj Jezus Kristus sam z nami pri tej večerji navzoč, da on sam po rokah služabnika, s kruhom in
vinom vernikom ponuja in deli svoje resnično telo in svojo resnično kri. Poleg tega jim povem, kaj smo
s to večerjo pridobili, kaj pri njej počnemo in kako jo dostojno sprejemamo. Povem tudi, da resnično
Kristusovo telo ne prejme le naša duša, temveč tudi naše telo in usta, vendar le zakramentalno, ne pa
kafarnaumsko, saj tega naš telesni čut ne dojame, temveč mora to verjeti in sprejeti naš duh. Razen tega
naj vaše milosti in gospostva prisluhnejo slovenski pesmi, ki sem jo zložil in naročil, naj se poje pri
Gospodovi večerji, zato sem vanjo vstavil: „Vsamijte Jeite ui le-tu, Tu ie prauu muie Tellu. Is tiga usakaterj
pij, Tu ie kelih muie krij“ etc.,7 to je: Vzemite, jejte, to je moje resnično telo itd. Pijte mojo kri itd. Prav
tako v malem katekizmu, ki je bil v šestnajsterki natisnjen v Reutlingenu,8 razločno in jasno pišem, da
moramo Kristusovim besedam, kakor je pač Gospod Kristus pri večerji preprosto in skromno govoril,
trdno verjeti in razum podvreči veri. Kristjan, ki se tega drži, bo ostal trden v vseh razpravah, skušnjavah,
v smrtnih stiskah in pri poslednji sodbi, saj s spoštovanjem Kristusovih besed potrjuje, da so vsemogočne
in resnične. Tako so vsi verni kristjani, apostoli, mučenci in učitelji vedno učili in verovali. Kadar koli
govorim s kom o tem svetem zakramentu, navajam tudi Avguštinov izrek: Quod sacramentis non est
adhibenda verborum argumentatio, sed fides.9 Tako sem nekoč govoril tudi na gradu v Tübingenu, pri mizi
pred svojim premilostnim knezom in gospodom itd.
6 Pismi nista ohranjeni. Glede tübinških in ulmskih teologov je v pismu Ungnadu z dne 9. decembra 1563 Trubar omenil, da so
mu »tudi pisali«.
7 Kopist ni bil vešč slovenščine, zato slovenskih besed ni pravilno zapisal. V katekizmu 1550 se glasijo takole: »Vsamite Jeite vy letu
Tu ye prauu muye tellu«, »Is tiga vsaketeri py Tu ye kelih muye kriy«, 175, 176.
8 Trubar misli na katekizem 1555, ki je bil natisnjen v Reutlingenu zaradi kuge v Tübingenu. Prim. M. Rupel, Primož Trubar, 90;
H. Widmann, 62 sl.
9 Trubar je Avguštinov izrek navedel že v pismu H. Bullingerju z dne 13. marca 1557: Zakramente je treba sprejeti z vero, ne z
razlaganjem.
209
glede na vse to in da mi je še nedavno, hkrati z drugimi teologi zelo prijazno pisal, jaz pa njemu,6 me je
doktor Andreae zaradi dveh besed, ki sem jih v naglici, nepremišljeno in zaupno zapisal v pismu gospodu
Gravenecku, obtožil in mojega premilostnega kneza in gospoda zapeljal v sumničenje in nejevoljo zoper
mene ter ga pripravil do tega, da je njegova knežja milost zagrozila, da bo prepovedala tiskati našo
slovensko cerkovno ordningo, zoper mene pa pisala rimsko kraljevemu veličanstvu itd. Moj Bog, kaj bi
bilo z našo ubogo, od vseh strani mučeno in preganjano cerkvijo, če bi se to res zgodilo? Predvsem bi se
naši sovražniki veselili, vsi dobrosrčni kristjani, pa ne samo v tej deželi temveč v vseh spodnjeavstrijskih
deželah pa bi žalovali in jokali. Zato naj si vaše milosti in gospostva vzamejo k srcu, da se kaj takega
ne bi zgodilo, in pravočasno nastopijo z resnico ter me rešijo tega krivičnega sumničenja. Kakor vašim
milostim in gospostvom je znano tudi naši cerkvi, kako spoštljivo, z jasnimi in razumljivimi besedami
govorim, kadar v naši cerkvi obhajamo Gospodovo večerjo, in z dolgim razlaganjem opominjam, da
mora vsak kristjan vedeti in misliti na to, kdo je ustanovitelj te večerje, kako jo je ustanovil in da je njen
ustanovitelj Jezus Kristus sam z nami pri tej večerji navzoč, da on sam po rokah služabnika, s kruhom in
vinom vernikom ponuja in deli svoje resnično telo in svojo resnično kri. Poleg tega jim povem, kaj smo
s to večerjo pridobili, kaj pri njej počnemo in kako jo dostojno sprejemamo. Povem tudi, da resnično
Kristusovo telo ne prejme le naša duša, temveč tudi naše telo in usta, vendar le zakramentalno, ne pa
kafarnaumsko, saj tega naš telesni čut ne dojame, temveč mora to verjeti in sprejeti naš duh. Razen tega
naj vaše milosti in gospostva prisluhnejo slovenski pesmi, ki sem jo zložil in naročil, naj se poje pri
Gospodovi večerji, zato sem vanjo vstavil: „Vsamijte Jeite ui le-tu, Tu ie prauu muie Tellu. Is tiga usakaterj
pij, Tu ie kelih muie krij“ etc.,7 to je: Vzemite, jejte, to je moje resnično telo itd. Pijte mojo kri itd. Prav
tako v malem katekizmu, ki je bil v šestnajsterki natisnjen v Reutlingenu,8 razločno in jasno pišem, da
moramo Kristusovim besedam, kakor je pač Gospod Kristus pri večerji preprosto in skromno govoril,
trdno verjeti in razum podvreči veri. Kristjan, ki se tega drži, bo ostal trden v vseh razpravah, skušnjavah,
v smrtnih stiskah in pri poslednji sodbi, saj s spoštovanjem Kristusovih besed potrjuje, da so vsemogočne
in resnične. Tako so vsi verni kristjani, apostoli, mučenci in učitelji vedno učili in verovali. Kadar koli
govorim s kom o tem svetem zakramentu, navajam tudi Avguštinov izrek: Quod sacramentis non est
adhibenda verborum argumentatio, sed fides.9 Tako sem nekoč govoril tudi na gradu v Tübingenu, pri mizi
pred svojim premilostnim knezom in gospodom itd.
6 Pismi nista ohranjeni. Glede tübinških in ulmskih teologov je v pismu Ungnadu z dne 9. decembra 1563 Trubar omenil, da so
mu »tudi pisali«.
7 Kopist ni bil vešč slovenščine, zato slovenskih besed ni pravilno zapisal. V katekizmu 1550 se glasijo takole: »Vsamite Jeite vy letu
Tu ye prauu muye tellu«, »Is tiga vsaketeri py Tu ye kelih muye kriy«, 175, 176.
8 Trubar misli na katekizem 1555, ki je bil natisnjen v Reutlingenu zaradi kuge v Tübingenu. Prim. M. Rupel, Primož Trubar, 90;
H. Widmann, 62 sl.
9 Trubar je Avguštinov izrek navedel že v pismu H. Bullingerju z dne 13. marca 1557: Zakramente je treba sprejeti z vero, ne z
razlaganjem.
209
