Page 98 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27

jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno

božanskega,­kajti njene strukture, katerih shema vključuje družbeni po­
ložaj vsakega posameznega državljana, predstavlja vesoljni red, prenesen
na družbo. S tem pa tudi vsak posamezni vladar prejme utemeljitev iz­
vajanja svoje oblasti: svojo avtoriteto ne uporablja v svojem, temveč v in­
teresu celotne družbe, da, celo v interesu vsega vesoljstva. Dejstvo, da ti
interesi največkrat sovpadajo z njegovimi lastnimi, lahko torej obrazlo­
žimo kot prijeten stranski učinek njegove, moralno vsekakor utemelje­
ne, oblasti. Še jasneje se ta vidik pokaže pri Xunziju, najbolj racionalnem
vseh konfucijanskih filozofov. Skrivnost najidealnejše družbene uredi­
tve je zanj eksplicitno najti v vpeljavi in ohranitvi jasno določenih soci­
alnih meja. Ljudstvo sicer tudi pri Xunziju ne razpolaga z možnostjo ne­
posrednega političnega odločanja, vendar je za obstoj države kljub vse­
mu pomembno celo pomembnejše od samega vladarja:

天之生民，非為君也；天之立君，以為民也.
Nebo ni ustvarilo ljudstva zaradi vladarja, temveč je postavilo vladarja zaradi ljud­
stva. (Xunzi 2014, Da lüe, 66)

傳曰：「君者、舟也，庶人者、水也；水則載舟，水則覆舟。」
Izročilo pravi: knez je ladja, ljudstvo pa voda. Le-ta nosi ladjo, vendar jo lahko tudi
preobrne. (ibid.)
Moisti so to zasnovo razvijali naprej, kajti bili so strogi pragmati­
ki. Poglavitni kriterij pri vrednotenju različnih pojavnih oblik znotraj
družbene organizacije je pri njih predstavljalo načelo koristnosti. Zato je
Mo Dijeva družba strogo hierarhično ustrojena.
Zato izpostavlja (Mo 2014, Gui yi), da je vladanje in podrejanje v dr­
žavi samo relativne narave, zakaj vsak vladar ima nad seboj še mogočnej­
šega vladarja in nad kraljem ali cesarjem, torej nad nebeškim sinom, je
še samo nebo. Vsak vladar je hkrati nekomu podrejen in vsak podložnik
hkrati nekomu vlada. Podložniki imajo dolžnost poslušnosti in zvesto­
be, vendar ti kreposti nista slepi. Kadar se nadrejeni zmotijo ali kadar so
nepravični, lahko podrejeni izrazijo svoje nezadovoljstvo.
V državi odločajo gornji sloji, ne pa tisti, ki na lestvici socialnih po­
ložajev zavzemajo nižje mesto. Tisti, ki odločajo, se morajo zavzemati za
to, za kar menijo, da je dobro, in obratno. Zato bi po Mozijevem kon­
ceptu morali imeti oblast plemenitniki in odličniki, ki pa naj bi hkra­
ti predstavljali tudi najbolj krepostne državljane. Nižji sloji ljudstva bi
se jim morali pokoriti; vsak voditelj bi moral poznati in povzemati mne­
nja vseh svojih podrejenih v celoto, to pomeni, da si mora iz njih usvariti