Page 102 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 102
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
Tako si je že prvi vsekitajski cesar, ustanovitelj dinastije Qin (221–
206 pr. n. št.), Qin shi huangdi, poskušal absolutni ideološki nadzor dr
žavljanov zagotoviti tako, da je dal zažgati vse knjige, ki so bile po njego
vem mnenju subverzivne, in da je zaprl oziroma likvidiral vse izobražen
ce, katerih lojalnost do države je bila dvomljiva.
V obdobju dinastije Han (206–220 pr. n. št.) je bil konfucianizem,
čeprav, kot vemo, z asimilacijo bistvenih elementov legalizma, uradno
povzdignjen v položaj državne doktrine. To funkcijo je obdržal tudi
v vseh kasnejših obdobjih cesarstva. Konfucijanski nauk, ki poudarja
status in spoštovanje, »pravilno« obnašanje in poslušnost, je ustrezal
potrebam birokratske države, ki zahteva hierarhično misleče ljudstvo.
Atraktivnost konfucianizma je bila med drugim tudi v tem, da je ohra
njal in razvijal socialno etiko, kakršna se je na Kitajskem oblikovala že
v predkonfucijanskih obdobjih. Zato kitajski vladarji niso čutili potre
be po uvajanju kakršne koli nove ideologije; konfucianizem se je izka
zal kot idealno sredstvo propagande, kot nauk torej, ki je razširjal de
jansko že obstoječo moralno prakso Kitajske, in ki je ljudstvu posredo
val nujnost spoštovanja in zvestobe državni avtoriteti. Tovrstno propa
gando lahko označimo kot potrjevanje kulturnih vrednot Kitajske. Nje
no najpomembnejše orodje je bilo razširjanje vpliva države na vse druž
bene sfere. Pri izvajanju propagande so se vladarji opirali na sloj izobra
ženih uradnikov, ki so praviloma izhajali iz klanov plemenitnikov. Tudi
modernih metod propagande, ki jih uporablja L.R. Kitajska, ne moremo
razumevati zgolj kot izum socialistnične totalitarnosti, temveč je v njih
često opaziti elemente tradicionalnih metod razširjanja konfucijanske
doktrine in indoktrinacije. Za ponazoritev skupnih točk in razlik obeh
vrst propagande si oglejmo kratko primerjavo med metodami poslednje
cesarske dinastije Qing in prakse L. R. Kitajske.
Potreba po novih metodah – obdobji poslednje
dinastije Qing in Republike Kitajske
V 17. stoletju je mandžurski cesar na podeželju vpeljal prakso jav
nih predavanj, ki so poudarjala tiste vidike konfucijanske morale, ki go
vore o spoštovanju in poslušnosti do vseh avtoritet in do starejših. Na
čeloma so se takšna predavanja prirejala dvakrat mesečno. Predmete teh
predavanj so večkrat tvorili članki, ki jih je v ta namen sestavljal sam ce
sar. Tako je pod njegovim peresom nastalo tudi naslednjih šest predpi
sov, objavljenih leta 1652, katere so morali državljani vsega cesarstva pre
učiti v okviru teh predavanj:
Tako si je že prvi vsekitajski cesar, ustanovitelj dinastije Qin (221–
206 pr. n. št.), Qin shi huangdi, poskušal absolutni ideološki nadzor dr
žavljanov zagotoviti tako, da je dal zažgati vse knjige, ki so bile po njego
vem mnenju subverzivne, in da je zaprl oziroma likvidiral vse izobražen
ce, katerih lojalnost do države je bila dvomljiva.
V obdobju dinastije Han (206–220 pr. n. št.) je bil konfucianizem,
čeprav, kot vemo, z asimilacijo bistvenih elementov legalizma, uradno
povzdignjen v položaj državne doktrine. To funkcijo je obdržal tudi
v vseh kasnejših obdobjih cesarstva. Konfucijanski nauk, ki poudarja
status in spoštovanje, »pravilno« obnašanje in poslušnost, je ustrezal
potrebam birokratske države, ki zahteva hierarhično misleče ljudstvo.
Atraktivnost konfucianizma je bila med drugim tudi v tem, da je ohra
njal in razvijal socialno etiko, kakršna se je na Kitajskem oblikovala že
v predkonfucijanskih obdobjih. Zato kitajski vladarji niso čutili potre
be po uvajanju kakršne koli nove ideologije; konfucianizem se je izka
zal kot idealno sredstvo propagande, kot nauk torej, ki je razširjal de
jansko že obstoječo moralno prakso Kitajske, in ki je ljudstvu posredo
val nujnost spoštovanja in zvestobe državni avtoriteti. Tovrstno propa
gando lahko označimo kot potrjevanje kulturnih vrednot Kitajske. Nje
no najpomembnejše orodje je bilo razširjanje vpliva države na vse druž
bene sfere. Pri izvajanju propagande so se vladarji opirali na sloj izobra
ženih uradnikov, ki so praviloma izhajali iz klanov plemenitnikov. Tudi
modernih metod propagande, ki jih uporablja L.R. Kitajska, ne moremo
razumevati zgolj kot izum socialistnične totalitarnosti, temveč je v njih
često opaziti elemente tradicionalnih metod razširjanja konfucijanske
doktrine in indoktrinacije. Za ponazoritev skupnih točk in razlik obeh
vrst propagande si oglejmo kratko primerjavo med metodami poslednje
cesarske dinastije Qing in prakse L. R. Kitajske.
Potreba po novih metodah – obdobji poslednje
dinastije Qing in Republike Kitajske
V 17. stoletju je mandžurski cesar na podeželju vpeljal prakso jav
nih predavanj, ki so poudarjala tiste vidike konfucijanske morale, ki go
vore o spoštovanju in poslušnosti do vseh avtoritet in do starejših. Na
čeloma so se takšna predavanja prirejala dvakrat mesečno. Predmete teh
predavanj so večkrat tvorili članki, ki jih je v ta namen sestavljal sam ce
sar. Tako je pod njegovim peresom nastalo tudi naslednjih šest predpi
sov, objavljenih leta 1652, katere so morali državljani vsega cesarstva pre
učiti v okviru teh predavanj:
