Page 103 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 103
ekskurz: funkcija in metode propagande državne ideologije
na kitajskem primerjava tradicionalnih in modernih razvojev 103
1) Bodi poslušen do svojih staršev!
2) Spoštuj starejše in nadrejene!
3) Neguj dobre odnose s sosedi!
4) Poučuj in pravilno vzgajaj svoje sinove in vnuke!
5) Pusti vsakomur možnost, da v miru dela za preživetje!
6) Nikoli ne bodi nepravičen!
Tovrstna predavanja so vodili lokalni uradniki v sodelovanju z lo
kalnimi plemenitniki. Poleg tega so dvakrat letno v vseh provincah pri
rejali tudi ceremonije t. i. »skupnega pitja« (xiang yin jiu). Gostitelj je
bil pri tem vselej najvišji regionalni uradnik, ki je iz ljudstva izbral naj
bolj spoštovane in dostojne može ter jih povabil, naj se udeležijo te cere
monije. Osrednja točka teh prireditev je bila branje najbolj aktualnega
cesarskega edikta. Leta 1652 je mandžurski cesar izdal ukaz, naj se v vseh
okrožjih ustanove podeželske šole s plačanimi učitelji, ki so bili opro
ščeni davkov. Dvor je določil učni načrt, ki je v glavnem obsegal učenje
konfucijanslcih klasikov. Pri tem je zasledoval jasne politične cilje; šole
so namreč služile kot sredstvo, s katerim naj bi bilo mogoče po načelih
konfucijanske etike vplivati na čim večje število ljudi. Poleg teh pozitiv
nih propagandnih sredstev se je mandžurski dvor posluževal tudi nega
tivnih metod, kot so na primer ustanovitev dvornega cenzorata in zati
ranje t. i. uporniških sekt.
Od 18. stoletja naprej se je dvor, vzporedno z naraščanjem nemirov
med ljudstvom, vse pogosteje posluževal takšnih in podobnih negativ
nih ukrepov. Vse propagandne metode, ki so bile osnovane na potrjeva
nju kulturnih vrednot, so sprva imele cilj vzpostavitve vladne lojalnosti
na temelju socialne etike. Dejansko pa propaganda 18. in 19. stoletja še
zdaleč ni dosegala svojih ciljev, kajti mandžurski poskusi množične in
doktrinacije so se sčasoma le še slabo obnesli. Javna predavanja so pone
kod kaj kmalu zdrsnila na raven čiste formalnosti, drugod pa so zopet
postala inštrument lokalnega policijskega nadzora. Tudi šole so se izka
zale kot prevelik finančni zalogaj, zato jih na podeželju nikoli niso usta
navljali v tako velikem obsegu, kot je bilo sprva načrtovano. Ceremoni
jo skupnega pitja pa so lokalni uradniki kaj kmalu pričeli uporabljati kot
sredstvo prisile, ki naj bi ščitilo njihove lastne, zasebne interese.
Eden osrednjih vzrokov za neučinkovitost državne propagande v
obdobju dinastije Qing je gotovo najti v preveč očitnem nesorazmerju
moralnih opozoril in splošne socialne neenakosti v družbi. Nasprotje
med revščino in bedo kmetov na eni, ter bogastvom privilegirane manj
šine na drugi strani je predstavljalo učinkovito protipropagando, ki se
na kitajskem primerjava tradicionalnih in modernih razvojev 103
1) Bodi poslušen do svojih staršev!
2) Spoštuj starejše in nadrejene!
3) Neguj dobre odnose s sosedi!
4) Poučuj in pravilno vzgajaj svoje sinove in vnuke!
5) Pusti vsakomur možnost, da v miru dela za preživetje!
6) Nikoli ne bodi nepravičen!
Tovrstna predavanja so vodili lokalni uradniki v sodelovanju z lo
kalnimi plemenitniki. Poleg tega so dvakrat letno v vseh provincah pri
rejali tudi ceremonije t. i. »skupnega pitja« (xiang yin jiu). Gostitelj je
bil pri tem vselej najvišji regionalni uradnik, ki je iz ljudstva izbral naj
bolj spoštovane in dostojne može ter jih povabil, naj se udeležijo te cere
monije. Osrednja točka teh prireditev je bila branje najbolj aktualnega
cesarskega edikta. Leta 1652 je mandžurski cesar izdal ukaz, naj se v vseh
okrožjih ustanove podeželske šole s plačanimi učitelji, ki so bili opro
ščeni davkov. Dvor je določil učni načrt, ki je v glavnem obsegal učenje
konfucijanslcih klasikov. Pri tem je zasledoval jasne politične cilje; šole
so namreč služile kot sredstvo, s katerim naj bi bilo mogoče po načelih
konfucijanske etike vplivati na čim večje število ljudi. Poleg teh pozitiv
nih propagandnih sredstev se je mandžurski dvor posluževal tudi nega
tivnih metod, kot so na primer ustanovitev dvornega cenzorata in zati
ranje t. i. uporniških sekt.
Od 18. stoletja naprej se je dvor, vzporedno z naraščanjem nemirov
med ljudstvom, vse pogosteje posluževal takšnih in podobnih negativ
nih ukrepov. Vse propagandne metode, ki so bile osnovane na potrjeva
nju kulturnih vrednot, so sprva imele cilj vzpostavitve vladne lojalnosti
na temelju socialne etike. Dejansko pa propaganda 18. in 19. stoletja še
zdaleč ni dosegala svojih ciljev, kajti mandžurski poskusi množične in
doktrinacije so se sčasoma le še slabo obnesli. Javna predavanja so pone
kod kaj kmalu zdrsnila na raven čiste formalnosti, drugod pa so zopet
postala inštrument lokalnega policijskega nadzora. Tudi šole so se izka
zale kot prevelik finančni zalogaj, zato jih na podeželju nikoli niso usta
navljali v tako velikem obsegu, kot je bilo sprva načrtovano. Ceremoni
jo skupnega pitja pa so lokalni uradniki kaj kmalu pričeli uporabljati kot
sredstvo prisile, ki naj bi ščitilo njihove lastne, zasebne interese.
Eden osrednjih vzrokov za neučinkovitost državne propagande v
obdobju dinastije Qing je gotovo najti v preveč očitnem nesorazmerju
moralnih opozoril in splošne socialne neenakosti v družbi. Nasprotje
med revščino in bedo kmetov na eni, ter bogastvom privilegirane manj
šine na drugi strani je predstavljalo učinkovito protipropagando, ki se
