Page 87 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27

teorije države kot izraz razmerja med posameznikom
in družbo: konvencija 87

nepopisne­strogosti, hkrati pa je vanj vneslo določeno suhoparnost, ki je
segala vse do stilističnih komponent. (Bauer 1974, 293)

Zhu Xiju je bilo samo po sebi umevno, da tudi država oziroma nje­
na organizacija poseduje svoj lastni Li, ki preveva vse obstoječe. Feng Yo­
ulan je to obrazložil na naslednji način:

每一事務, 皆有其理. 國家社會的組織, 亦必有其理. 本
此理以治國家, 則國家治, 不本此理治國家, 則國家亂.
Vsaka stvar ima svoj lastni Li. Država in družbena ureditev pri tem nista izjemi. Dr­
žava je urejena, kadar njena vlada deluje v skladu s tem Lijem. Če temu ni tako, pri­
de do nemirov. (Feng 1934, 920)
Ker je Li večen, je logično, da morajo biti večna tudi načela vlade in
prav tako družbena struktura. Tega ni dovoljeno spreminjati.
Zmaga konfucijanske državne doktrine, ki je temeljila na polariteti
konfucijanskih in legalističnih elementov, je s tem zagotovila nemoteno
funkcioniranje države z medsebojnim nadzorom obeh političnih obla­
stnikov; uradnikov in cesarja. Tak sistem ortodoksije je bilo zelo težko
razbiti, že zaradi tega, ker so vsi izobraženci sami izhajali iz sloja pleme­
nitnikov in so torej tudi sami predstavljali privilegirane državljane v sis­
temu, ki je ščitil tudi njihove interese. Zato so se v najboljšem primeru
ukvarjali z »manjšimi kozmetičnimi spremembami«, torej s korektura­
mi in prilagajanji državne doktrine, kadar se je to izkazalo kot neobho­
dno potrebno.
Konfucijanski uradniki so morali svoje oblastniške položaje brani­
ti ne samo pred cesarjem, temveč tudi pred vojsko, pa tudi pred na novo
nastajajočim plemstvom. Vojska se je okrepila z mogočno ekspanzijo ce­
sarstva, plemstvo pa je poskušalo konfucianizem obiti tako, da je za po­
samezne plemiške nazive uporabljalo etične kategorije. Zmaga, ki so jo
konfucijanslci uradniki dosegli ob koncu prvega tisočletja po našem šte­
tju, je sicer privedla do tristo let trajajočega vrhunca konfucijanske dok­
trine, hkrati pa je v sebi že nosila kali za razkroj družbene uravnoveše­
nosti, na kateri je dotlej temeljila kitajska država. Od 14. stoletja naprej
so postajali vladarji vse uspešnejši v podjarmljanju uradništva, ki je po­
prej predstavljalo edini nasprotni pol njihove oblasti. V načinu vlada­
nja je postajal legalistični princip, četudi pod krinko konfucianizma, vse
jasnejši in vse manj prikrit. Šele od tega obdobja naprej, torej od obdo­
bja, ki je predstavljalo drugi pomebni preobrat v kitajski zgodovini in
katerega zametki segajo v deseto stoletje, je za Kitajsko značilna neka­
kšna duhovna negibnost, idejna in politična stagnacija. To je bila posle­