Page 74 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 74
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
賤一律齐之以法. … 由上可見, 法家代表人物都是古代向
守舊貴族進行鬥爭的政治家.
Boj med idejama »obrednosti« in »zakona« se je pričel v obdobju »Pomladi in je
seni« (11. stol.–771 pr. n. št.) Oba pojma sta predstavljala starodavni obliki prava. Iz
obraženci, ki so zastopali interese sužnjelastnikov, so se po vseh močeh zavzemali za
ohranitev tradicionalne »obrednosti«, katere avtoriteta je že pričela razpadati. Z
ohranitvijo prava, ki temelji na veliki družini, so se predstavniki plemenitnikov želeli
razmejiti od navadnega ljudstva. Tisti izobraženci, ki pa so zastopali interese novo na
stajajočega razreda, so poveličevali sistem zakonov in se zavzemali za enakost pred za
konom ... Iz tega je razvidno, da so bili predstavniki legalizma v glavnem politiki, ki so
se borili proti staremu, konzervativnemu sloju plemenitnikov? (Hou 1980, 122–123)
Boj med konfucianizmom in legalizmom se v L. R. Kitajski, kate
re zgodovinopisje vseskozi uporablja marksistične kategorije, predstavlja
kot razredni boj, ki naj bi privedel do razpada sužnjelastniške družbe.
Evropsko zgodovinopisje pa ga največkrat obravnava kot izraz razpada
jočega fevdalnega sistema.
Ideja o tem, da problemov sedanjosti ni vselej mogoče reševati s sta
rodavnimi vzorci, ni nastala v osrednjih državicah takratne Kitajske,
ki so bile pod velikim vplivom stare hankitajske kulture njene in tradi
cije, temveč – kar ni slučaj – v obrobnih državicah Qi 齐in Chu 楚. Ti
sta prvotno imeli skorajda nekakšen kolonialni status, kasneje pa je nju
na moč nezadržno naraščala, za kar sta se imeli zahvaliti zlasti možno
sti svobodnega širjenja navzven. Čeprav je njuna gospodarska moč proti
koncu obdobja dinastije Zhou že skoraj prerasla gospodarsko moč osre
dnjih državic, so ju le-te še naprej mačehovsko obravnavale. Tradicional
na hankitajska kultura in z njo povezani politični privilegiji so si le stež
ka utirali pot v državici Chu in Qi. To, kar se jima ni posrečilo pridobiti
s starimi metodami, sta torej poskušali doseči z novimi.
Mnogi raziskovalci navajajo Shang Yanga kot ustanovitelja legali
stične šole. Sam sicer ni zapustil nobenih pisnih virov in znamenito delo
Shang jun shu (商君书, Knjiga gospoda Shanga) zagotovo ni nastalo pod
njegovim peresom, četudi brezdvomno sodi v tradicijo njegove šole. Po
vsej verjetnosti so njegove izreke po njegovi smrti zbrali in zapisali njego
vi učenci, zlasti tisti, ki so se posebej zanimali za pravo in upravo.
Osnovo vladnega sistema, ki ga je razvil Shang Yang, je tvoril sistem
nagrajevanja in kazni. Pomemben faktor totalitarne oblike organizacije,
za kakršno se je zavzemal, je bil sistem denunciacije. Tako je Shang Yang
najprej želel razbiti sistem velikih družinskih klanov, kajti družinske
vezi sistemu denunciacije niso ravno v prid. Absolutistično-tehnicistični
賤一律齐之以法. … 由上可見, 法家代表人物都是古代向
守舊貴族進行鬥爭的政治家.
Boj med idejama »obrednosti« in »zakona« se je pričel v obdobju »Pomladi in je
seni« (11. stol.–771 pr. n. št.) Oba pojma sta predstavljala starodavni obliki prava. Iz
obraženci, ki so zastopali interese sužnjelastnikov, so se po vseh močeh zavzemali za
ohranitev tradicionalne »obrednosti«, katere avtoriteta je že pričela razpadati. Z
ohranitvijo prava, ki temelji na veliki družini, so se predstavniki plemenitnikov želeli
razmejiti od navadnega ljudstva. Tisti izobraženci, ki pa so zastopali interese novo na
stajajočega razreda, so poveličevali sistem zakonov in se zavzemali za enakost pred za
konom ... Iz tega je razvidno, da so bili predstavniki legalizma v glavnem politiki, ki so
se borili proti staremu, konzervativnemu sloju plemenitnikov? (Hou 1980, 122–123)
Boj med konfucianizmom in legalizmom se v L. R. Kitajski, kate
re zgodovinopisje vseskozi uporablja marksistične kategorije, predstavlja
kot razredni boj, ki naj bi privedel do razpada sužnjelastniške družbe.
Evropsko zgodovinopisje pa ga največkrat obravnava kot izraz razpada
jočega fevdalnega sistema.
Ideja o tem, da problemov sedanjosti ni vselej mogoče reševati s sta
rodavnimi vzorci, ni nastala v osrednjih državicah takratne Kitajske,
ki so bile pod velikim vplivom stare hankitajske kulture njene in tradi
cije, temveč – kar ni slučaj – v obrobnih državicah Qi 齐in Chu 楚. Ti
sta prvotno imeli skorajda nekakšen kolonialni status, kasneje pa je nju
na moč nezadržno naraščala, za kar sta se imeli zahvaliti zlasti možno
sti svobodnega širjenja navzven. Čeprav je njuna gospodarska moč proti
koncu obdobja dinastije Zhou že skoraj prerasla gospodarsko moč osre
dnjih državic, so ju le-te še naprej mačehovsko obravnavale. Tradicional
na hankitajska kultura in z njo povezani politični privilegiji so si le stež
ka utirali pot v državici Chu in Qi. To, kar se jima ni posrečilo pridobiti
s starimi metodami, sta torej poskušali doseči z novimi.
Mnogi raziskovalci navajajo Shang Yanga kot ustanovitelja legali
stične šole. Sam sicer ni zapustil nobenih pisnih virov in znamenito delo
Shang jun shu (商君书, Knjiga gospoda Shanga) zagotovo ni nastalo pod
njegovim peresom, četudi brezdvomno sodi v tradicijo njegove šole. Po
vsej verjetnosti so njegove izreke po njegovi smrti zbrali in zapisali njego
vi učenci, zlasti tisti, ki so se posebej zanimali za pravo in upravo.
Osnovo vladnega sistema, ki ga je razvil Shang Yang, je tvoril sistem
nagrajevanja in kazni. Pomemben faktor totalitarne oblike organizacije,
za kakršno se je zavzemal, je bil sistem denunciacije. Tako je Shang Yang
najprej želel razbiti sistem velikih družinskih klanov, kajti družinske
vezi sistemu denunciacije niso ravno v prid. Absolutistično-tehnicistični
