Page 72 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 72
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
razmišljali tudi daoisti, vendar je ta predstava pri legalistih privedla do fikcije drža
ve kot samostojno in unifikacijsko delujoče mašinerije. (Franke in Steiger 1978, 732)
Kljub temu pa legalistična predstava o idealni državi včasih neverje
tno spominja na daoistične. To je nekoliko nenavadno, če pomislimo, da
sta oba nauka na prvi pogled zelo različna, pravzaprav skoraj kontradik
torna: medtem ko daoizem, kot vemo, preveva ideja absolutne svobode,
ki jo je najti v izničenju nasilnega značaja kulture in njenih disciplinskih
mehanizmov, gre pri legalizmu za izrazito despotsko doktrino, ki teme
lji na nesvobodi in najstrožjem discipliniranju posameznika. Kljub temu
pa je idealna Shang Yangova družba zelo podobna daoističnim utopi
jam nedolžne blaženosti in vrnitve k praizvorni naravi človeka in druž
be. Resnično urejena družba, kakršno si zamišlja Shang Yang, naj ne bi
potrebovala prisile, ne kakršnih koli mehanizmov zatiranja; njen vladar
bi lahko pozabil na stroge kazni, kajti le-te bi postale nepotrebne. Tako
bi lahko uresničil idejo ne-delovanja. Ideal je torej v obeh primerih enak;
samo metode doseganja tega ideala so pri obeh omenjenih naukih pov
sem različne. Tako je osrednji legalistični teoretik Shang Yang, denimo,
prepričan, da je možno sistem prisile odpraviti samo s strogo vzgojo dr
žavljanov in državljank; šele, ko bodo zakoni zanje samoumevni in ko
jim bo spoštovanje zakonov prešlo takorekoč v meso in kri, se bo v druž
bi vzpostavil red, v katerem vladarjem ne bo več potrebno izvajati siste
ma nagrajevanja in kaznovanj:
以 刑 去 刑, 雖 重 刑 可
Hude kazni so potrebne zato, ker se s kazen odpravlja s kaznijo. (Shang 2014, Hua ce, 1)
Tudi drugi osrednji predstavnik legalistične šole, Han Fei, je zago
varjal podobno stališče:
重刑少賞, 上愛民, 民死賞, 重賞少刑, 上不愛民, 民不
死賞.
Kadar so kazni hude, nagrade pa redkost, oblast ljubi svoje ljudstvo in to je pripravlje
no, umreti za nagrado. Kadar pa so nagrade obilne, kazni pa klavrne, oblast ne lju
bi svojega ljudstva, in tudi ljudstvo samo ni pripravljeno umirati za nagrade. (Han
2014, Chi ling, 3)
Oba najvplivnejša teoretika legalistične šole, tako Shang Yang, kot
tudi Han Fei, sta bila torej tipična predstavnika teorije zastraševanja, ki
ponekod še dandanes tvori temelj utemeljevanja radikalno primitivnih
in nekulturnih ukrepov, h kakršnim sodi, denimo, smrtna kazen. Za da
oiste česa takega ne bi mogli trditi.
razmišljali tudi daoisti, vendar je ta predstava pri legalistih privedla do fikcije drža
ve kot samostojno in unifikacijsko delujoče mašinerije. (Franke in Steiger 1978, 732)
Kljub temu pa legalistična predstava o idealni državi včasih neverje
tno spominja na daoistične. To je nekoliko nenavadno, če pomislimo, da
sta oba nauka na prvi pogled zelo različna, pravzaprav skoraj kontradik
torna: medtem ko daoizem, kot vemo, preveva ideja absolutne svobode,
ki jo je najti v izničenju nasilnega značaja kulture in njenih disciplinskih
mehanizmov, gre pri legalizmu za izrazito despotsko doktrino, ki teme
lji na nesvobodi in najstrožjem discipliniranju posameznika. Kljub temu
pa je idealna Shang Yangova družba zelo podobna daoističnim utopi
jam nedolžne blaženosti in vrnitve k praizvorni naravi človeka in druž
be. Resnično urejena družba, kakršno si zamišlja Shang Yang, naj ne bi
potrebovala prisile, ne kakršnih koli mehanizmov zatiranja; njen vladar
bi lahko pozabil na stroge kazni, kajti le-te bi postale nepotrebne. Tako
bi lahko uresničil idejo ne-delovanja. Ideal je torej v obeh primerih enak;
samo metode doseganja tega ideala so pri obeh omenjenih naukih pov
sem različne. Tako je osrednji legalistični teoretik Shang Yang, denimo,
prepričan, da je možno sistem prisile odpraviti samo s strogo vzgojo dr
žavljanov in državljank; šele, ko bodo zakoni zanje samoumevni in ko
jim bo spoštovanje zakonov prešlo takorekoč v meso in kri, se bo v druž
bi vzpostavil red, v katerem vladarjem ne bo več potrebno izvajati siste
ma nagrajevanja in kaznovanj:
以 刑 去 刑, 雖 重 刑 可
Hude kazni so potrebne zato, ker se s kazen odpravlja s kaznijo. (Shang 2014, Hua ce, 1)
Tudi drugi osrednji predstavnik legalistične šole, Han Fei, je zago
varjal podobno stališče:
重刑少賞, 上愛民, 民死賞, 重賞少刑, 上不愛民, 民不
死賞.
Kadar so kazni hude, nagrade pa redkost, oblast ljubi svoje ljudstvo in to je pripravlje
no, umreti za nagrado. Kadar pa so nagrade obilne, kazni pa klavrne, oblast ne lju
bi svojega ljudstva, in tudi ljudstvo samo ni pripravljeno umirati za nagrade. (Han
2014, Chi ling, 3)
Oba najvplivnejša teoretika legalistične šole, tako Shang Yang, kot
tudi Han Fei, sta bila torej tipična predstavnika teorije zastraševanja, ki
ponekod še dandanes tvori temelj utemeljevanja radikalno primitivnih
in nekulturnih ukrepov, h kakršnim sodi, denimo, smrtna kazen. Za da
oiste česa takega ne bi mogli trditi.
