Page 69 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 69
teorije države kot izraz razmerja med posameznikom
in družbo: konvencija 69
Xunzi dojema državo kot zaščitni mehanizem posameznika. Izvor obre
dnosti vidi v določilih in diferencijacijah najzgodnejših vladarjev. Nji
hov smisel naj bi bil v reševanju konfliktnih situacij, ki nastajajo ob kri
žanju raznovrstnih interesov posameznih državljanov. Tudi inštitucije
ter celotno socialno organizacijo naj bi po Xunziju iznašli vedci (zhizhe
智者). Ta termin je posebno pomemben zaradi tega, ker nakazuje, da je
človek iznašel tako obrede, kot tudi inštitucije na podlagi svojega znanja,
ne pa, ker bi mu ravnanje v skladu z dobroto in moralo narekovala njego
va narava. (prim. Feng 1934, 365–366) Po Xunziju je morala torej nekaj,
kar je ustvaril človek, nekaj sekundarno pridobljenega.
Kot rečeno, Xunzi v svojih teoretičnih izpeljavah izhaja iz pojma po
sameznika. Obstoj države je potreben, da ščiti posameznika. Vendar pa
mora vsak, ki želi uživati to zaščito, svoj individualni značaj popolnoma
podrediti družbenemu sistemu.
Ta sistem je Xunzi označil s terminom »pot« (dao 道). Tukaj to
rej ne gre za daoistično, se pravi kozmološko razumevanje daota, tem
več za najvišje konfucijansko načelo, ki tvori podlago družbene organi
zacije.2 Xunzi ga enači s štirimi kardinalnimi vrlinami klasičnega kon
fucijanstva, torej z obrednostjo (li 禮), popustljivostjo (shu 恕), zvesto
bo (zhong 忠) in zaupanjem (xin 信).
Tudi Mo Dija, najpomembnejšega zastopnika moistične šole, ni po
sebno zanimala idealistična etika, kajti štel je med stroge pragmatike.
Zato predstavlja, po njegovem mnenju, glavni kriterij družbenih poja
vov princip koristnosti (利). Zavzemal se je za ureditev, ki bi največjemu
možnemu številu ljudi omogočala zadovoljitev njihovih potreb. Tako je
pomen kvantitete enačil s pojmom kvalitete. Osredotočil se je na pro
blem »množice«, kar ga je privedlo do tega, da je v oblikovanju družbe
ne organizacije videl osrednje vprašanje, ki se zastavlja teoretikom druž
be. Zato se je posebno močno zanimal za izpopolnjevanje »državnega
stroja« (prim. Rubin 1976, 36).
V središču Konfucijevega nauka je bil človek; Konfucij je poskušal
medčloveške odnose urejati z etičnimi kriteriji. Mo Di pa ni izhajal iz vi
dika človeka, temveč iz vidika države. S tem je napravil zelo pomemben
korak v smeri politizacije kitajske socialne miselnosti. Zato tudi Mo Dija
v tem pogledu večkrat označujejo kot predhodnika legalistične šole. V.
A. Rubin je njegov nauk opisal takole:
2 Konfucijanski in daoistični koncept daota se precej razlikujeta; medtem ko so prvi v njem videli
predvsem družbeno kategorijo, katero so poimenovali »človeška pot (人道)«, so se daoisti ukvar-
jali predvsem z daotom kot pranačelom kozmičnega obstoja, torej s »potjo narave (天道)«.
in družbo: konvencija 69
Xunzi dojema državo kot zaščitni mehanizem posameznika. Izvor obre
dnosti vidi v določilih in diferencijacijah najzgodnejših vladarjev. Nji
hov smisel naj bi bil v reševanju konfliktnih situacij, ki nastajajo ob kri
žanju raznovrstnih interesov posameznih državljanov. Tudi inštitucije
ter celotno socialno organizacijo naj bi po Xunziju iznašli vedci (zhizhe
智者). Ta termin je posebno pomemben zaradi tega, ker nakazuje, da je
človek iznašel tako obrede, kot tudi inštitucije na podlagi svojega znanja,
ne pa, ker bi mu ravnanje v skladu z dobroto in moralo narekovala njego
va narava. (prim. Feng 1934, 365–366) Po Xunziju je morala torej nekaj,
kar je ustvaril človek, nekaj sekundarno pridobljenega.
Kot rečeno, Xunzi v svojih teoretičnih izpeljavah izhaja iz pojma po
sameznika. Obstoj države je potreben, da ščiti posameznika. Vendar pa
mora vsak, ki želi uživati to zaščito, svoj individualni značaj popolnoma
podrediti družbenemu sistemu.
Ta sistem je Xunzi označil s terminom »pot« (dao 道). Tukaj to
rej ne gre za daoistično, se pravi kozmološko razumevanje daota, tem
več za najvišje konfucijansko načelo, ki tvori podlago družbene organi
zacije.2 Xunzi ga enači s štirimi kardinalnimi vrlinami klasičnega kon
fucijanstva, torej z obrednostjo (li 禮), popustljivostjo (shu 恕), zvesto
bo (zhong 忠) in zaupanjem (xin 信).
Tudi Mo Dija, najpomembnejšega zastopnika moistične šole, ni po
sebno zanimala idealistična etika, kajti štel je med stroge pragmatike.
Zato predstavlja, po njegovem mnenju, glavni kriterij družbenih poja
vov princip koristnosti (利). Zavzemal se je za ureditev, ki bi največjemu
možnemu številu ljudi omogočala zadovoljitev njihovih potreb. Tako je
pomen kvantitete enačil s pojmom kvalitete. Osredotočil se je na pro
blem »množice«, kar ga je privedlo do tega, da je v oblikovanju družbe
ne organizacije videl osrednje vprašanje, ki se zastavlja teoretikom druž
be. Zato se je posebno močno zanimal za izpopolnjevanje »državnega
stroja« (prim. Rubin 1976, 36).
V središču Konfucijevega nauka je bil človek; Konfucij je poskušal
medčloveške odnose urejati z etičnimi kriteriji. Mo Di pa ni izhajal iz vi
dika človeka, temveč iz vidika države. S tem je napravil zelo pomemben
korak v smeri politizacije kitajske socialne miselnosti. Zato tudi Mo Dija
v tem pogledu večkrat označujejo kot predhodnika legalistične šole. V.
A. Rubin je njegov nauk opisal takole:
2 Konfucijanski in daoistični koncept daota se precej razlikujeta; medtem ko so prvi v njem videli
predvsem družbeno kategorijo, katero so poimenovali »človeška pot (人道)«, so se daoisti ukvar-
jali predvsem z daotom kot pranačelom kozmičnega obstoja, torej s »potjo narave (天道)«.
