Page 70 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 70
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
Pomembno nasprotje v teh izhodiščih nakazuje, da lahko Mo Dijevo teorijo uvrstimo
v sredino med Konfucijevo in legalistično. Konfucij je zavračal kvalitete, kot so izenači
tev, poenotenje in uniformiranje, katere so pri Mo Diju dobile tako visoko vrednost, in
ki so v njegovem konceptu države igrale vitalno vlogo. (Rubin 1976, 141–142)
Za razliko od Konfucija je Mo Di poskušal celotno etiko povzeti v
enem samem načelu, ki ga je poimenoval »vseobsegajoča ljubezen« (兼
愛 jian ai). Zavzemal se je za čim bolj enostaven, skromen stil življenja in
zavračal je vse, kar je bilo po njegovem mnenju odvečno. Semkaj pa ni so
dil samo materialni luksuz, temveč tudi umetnost. Nega lepote zanj ni
smiselna, ker ne izpolnjuje nobene eksistenčne funkcije in je zato odveč
na. Odvečno je vse, kar ne zvišuje uporabne vrednosti predmetov. Ta uti
litarizem je razširil celo na področje človeškega čustvovanja. Zato lahko
njegovo »vseobsežno ljubezen« razumemo kot strogo pragmatičen, ab
straktno humanističen svetovni nazor. Psihično strukturo posameznika
dojema Mo Di na popolnoma mehanističen način. Zato zapiše:
夫愛人者，人必從而愛之；利人者，人必從而利之；惡人者，
人必從而惡之；害人者，人必從而害之。
Kdor ljubi soljudi, bo tudi sam žel ljubezen; kdor koristi soljudem, temu bodo tudi oni
koristni; kdor sovraži soljudi, bo tudi sam osovražen in kdor škoduje soljudem, ta bo
tudi sam oškodovan. (Mo 2014, IV Jian ai zhong, 4)
Mo Dijevo razumevanje ljubezni je torej precej drugačno od tiste,
kakršne ljudem narekujejo konfucijanske kreposti. Mo Dijeva medčlo
veška ljubezen ni rojena iz ljubezni do Boga, v sebi nima nič mističnega,
entuziastičnega ali sentimentalnega; tukaj gre za ljubezen iz socialnih
vzrokov, ki naj bi zagotavljala red v državi in javno varnost. Ljubi svoje
ga bližnjega, zakaj to je tebi v korist, pravi Mo Di. Mnogi kitajski teore
tiki in številni sinologi menijo, da je ta koncept primerljiv s sodobnim
pojmom solidarnosti.
Tudi V. A. Rubin podobno obravnava ta fenomen:
Problem socialne ureditve je predmet abstraktne diskusije; človek kot realno bitje z do
ločenim čustvovanjem se pri tem ignorira. Viden je kot tabula rasa, na katero je mogo
če karkoli zapisati, in s katere je mogoče karkoli zbrisati. (Rubin 1976, 37)
Mo Di se zavzema za tesno povezavo med višjim in nižjim, med po
drejenimi in nadrejenimi, kajti po njegovem mnenju je samo na ta na
čin možno poenotiti družbo. Njegov sistem deluje v skladu z načelom
nagrajevanja in kaznovanja, ki je v pristojnosti posameznih nadrejenih.
Vendar pa ta sistem ni izvedljiv, če ljudstvo ne odobrava mnenja vlade. V
Pomembno nasprotje v teh izhodiščih nakazuje, da lahko Mo Dijevo teorijo uvrstimo
v sredino med Konfucijevo in legalistično. Konfucij je zavračal kvalitete, kot so izenači
tev, poenotenje in uniformiranje, katere so pri Mo Diju dobile tako visoko vrednost, in
ki so v njegovem konceptu države igrale vitalno vlogo. (Rubin 1976, 141–142)
Za razliko od Konfucija je Mo Di poskušal celotno etiko povzeti v
enem samem načelu, ki ga je poimenoval »vseobsegajoča ljubezen« (兼
愛 jian ai). Zavzemal se je za čim bolj enostaven, skromen stil življenja in
zavračal je vse, kar je bilo po njegovem mnenju odvečno. Semkaj pa ni so
dil samo materialni luksuz, temveč tudi umetnost. Nega lepote zanj ni
smiselna, ker ne izpolnjuje nobene eksistenčne funkcije in je zato odveč
na. Odvečno je vse, kar ne zvišuje uporabne vrednosti predmetov. Ta uti
litarizem je razširil celo na področje človeškega čustvovanja. Zato lahko
njegovo »vseobsežno ljubezen« razumemo kot strogo pragmatičen, ab
straktno humanističen svetovni nazor. Psihično strukturo posameznika
dojema Mo Di na popolnoma mehanističen način. Zato zapiše:
夫愛人者，人必從而愛之；利人者，人必從而利之；惡人者，
人必從而惡之；害人者，人必從而害之。
Kdor ljubi soljudi, bo tudi sam žel ljubezen; kdor koristi soljudem, temu bodo tudi oni
koristni; kdor sovraži soljudi, bo tudi sam osovražen in kdor škoduje soljudem, ta bo
tudi sam oškodovan. (Mo 2014, IV Jian ai zhong, 4)
Mo Dijevo razumevanje ljubezni je torej precej drugačno od tiste,
kakršne ljudem narekujejo konfucijanske kreposti. Mo Dijeva medčlo
veška ljubezen ni rojena iz ljubezni do Boga, v sebi nima nič mističnega,
entuziastičnega ali sentimentalnega; tukaj gre za ljubezen iz socialnih
vzrokov, ki naj bi zagotavljala red v državi in javno varnost. Ljubi svoje
ga bližnjega, zakaj to je tebi v korist, pravi Mo Di. Mnogi kitajski teore
tiki in številni sinologi menijo, da je ta koncept primerljiv s sodobnim
pojmom solidarnosti.
Tudi V. A. Rubin podobno obravnava ta fenomen:
Problem socialne ureditve je predmet abstraktne diskusije; človek kot realno bitje z do
ločenim čustvovanjem se pri tem ignorira. Viden je kot tabula rasa, na katero je mogo
če karkoli zapisati, in s katere je mogoče karkoli zbrisati. (Rubin 1976, 37)
Mo Di se zavzema za tesno povezavo med višjim in nižjim, med po
drejenimi in nadrejenimi, kajti po njegovem mnenju je samo na ta na
čin možno poenotiti družbo. Njegov sistem deluje v skladu z načelom
nagrajevanja in kaznovanja, ki je v pristojnosti posameznih nadrejenih.
Vendar pa ta sistem ni izvedljiv, če ljudstvo ne odobrava mnenja vlade. V
