Page 73 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 73
teorije države kot izraz razmerja med posameznikom
in družbo: konvencija 73
Zato nikakor ni čudno, da so tudi posamične metode, s katerimi
naj bi bilo mogoče doseči to idealno stanje, pri obeh omenjenih šolah
takorekoč diametralno nasprotne. Po legalističnem konceptu je stanje
»nevmešavanja« namreč mogoče doseči samo s strogim in neomajnim
izvajanjem mehanističnih zakonov. Legalisti so namreč zastopali mne
nje, da je zakone tem laže odpraviti, čim strožji so. Zakoni pa naj bi osta
li v veljavi tudi potem, ko bi bilo idealno stanje že doseženo, takrat se
veda samo še kot potencialna, teoretično delujoča sila. Tukaj se nam po
novno razkrije strogi legalistični pragmatizem, v katerem cilj posveču
je sredstva.
»Fa 法«, ki predstavlja osrednji koncept legalistične doktrine, je
neke vrste podaljšan naravni zakon, katerega obstoj je v kontekstu njiho
vih diskurzov za blagor človeštva kot celote nujno potreben in sicer kljub
temu, da izvira od človeka, in da je narejen za enega samega človeka – na
mreč za absolutnega vladarja.
Morala sama legalistom nikakor ne zadostuje kot trdna osnova av
toritativne države. Legalistična doktrina za delovanje države ni predvi
dela nobene sile, ki bi obstojala zunaj nje. Zato se niso ukvarjali z etič
nimi kvalitetami, kot so na primer človečnost ali pravičnost. Izhajali so
iz hudobnosti (zla) človekove narave, katero je po potrebi mogoče tudi s
silo spreminjati. Zato so javno podvomili v obvezujočo vrednost tradici
je, kar zadeva njeno uporabo pri reševanju kasnejših, drugačnih situacij.
Ta premisa je vse tradicionalne vrednote postavila na glavo. Spoštovanje do starejših,
bratska ljubezen, modrost, pravičnost in celo zvestoba – vse te kreposti so postale zločin
ske lastnosti, ki so bile vseobsežnim interesom države in vladarja samo v napoto. (Ba-
uer 1974, 95)
Te teorije so seveda zelo dobro ustrezale okoliščinam takratnega raz
pada fevdalnega sistema na Kitajskem. Zato tudi ni naključje, da jih je
kot prva sprejela prav državica Qin, v kateri je bil fevdalni sistem naj
manj razvit in v katerem so bili nehanski narodi najmočneje zastopani.
Hou Wailu, predstavnik modernih raziskovalcev zgodovine kitajske fi
lozofije iz L. R. Kitajske, je o pogojih in vzrokih nastanka legalistične
miselnosti zapisal naslednje:
‚禮 ‚ 與 ‚法‘ 的思想鬥爭, 早在春秋中就已經開始. ‚禮
‚ , ‚法‘ 都是古代的法權形式. 代表奴隸主貴族的利益的
思想家, 極力維護已搖搖欲滅的 ‚ 禮 ‚ 制, 而代表新興
階級和階層利益的思想家, 則高唱 ‚法‘ 制, 主張不分貴
in družbo: konvencija 73
Zato nikakor ni čudno, da so tudi posamične metode, s katerimi
naj bi bilo mogoče doseči to idealno stanje, pri obeh omenjenih šolah
takorekoč diametralno nasprotne. Po legalističnem konceptu je stanje
»nevmešavanja« namreč mogoče doseči samo s strogim in neomajnim
izvajanjem mehanističnih zakonov. Legalisti so namreč zastopali mne
nje, da je zakone tem laže odpraviti, čim strožji so. Zakoni pa naj bi osta
li v veljavi tudi potem, ko bi bilo idealno stanje že doseženo, takrat se
veda samo še kot potencialna, teoretično delujoča sila. Tukaj se nam po
novno razkrije strogi legalistični pragmatizem, v katerem cilj posveču
je sredstva.
»Fa 法«, ki predstavlja osrednji koncept legalistične doktrine, je
neke vrste podaljšan naravni zakon, katerega obstoj je v kontekstu njiho
vih diskurzov za blagor človeštva kot celote nujno potreben in sicer kljub
temu, da izvira od človeka, in da je narejen za enega samega človeka – na
mreč za absolutnega vladarja.
Morala sama legalistom nikakor ne zadostuje kot trdna osnova av
toritativne države. Legalistična doktrina za delovanje države ni predvi
dela nobene sile, ki bi obstojala zunaj nje. Zato se niso ukvarjali z etič
nimi kvalitetami, kot so na primer človečnost ali pravičnost. Izhajali so
iz hudobnosti (zla) človekove narave, katero je po potrebi mogoče tudi s
silo spreminjati. Zato so javno podvomili v obvezujočo vrednost tradici
je, kar zadeva njeno uporabo pri reševanju kasnejših, drugačnih situacij.
Ta premisa je vse tradicionalne vrednote postavila na glavo. Spoštovanje do starejših,
bratska ljubezen, modrost, pravičnost in celo zvestoba – vse te kreposti so postale zločin
ske lastnosti, ki so bile vseobsežnim interesom države in vladarja samo v napoto. (Ba-
uer 1974, 95)
Te teorije so seveda zelo dobro ustrezale okoliščinam takratnega raz
pada fevdalnega sistema na Kitajskem. Zato tudi ni naključje, da jih je
kot prva sprejela prav državica Qin, v kateri je bil fevdalni sistem naj
manj razvit in v katerem so bili nehanski narodi najmočneje zastopani.
Hou Wailu, predstavnik modernih raziskovalcev zgodovine kitajske fi
lozofije iz L. R. Kitajske, je o pogojih in vzrokih nastanka legalistične
miselnosti zapisal naslednje:
‚禮 ‚ 與 ‚法‘ 的思想鬥爭, 早在春秋中就已經開始. ‚禮
‚ , ‚法‘ 都是古代的法權形式. 代表奴隸主貴族的利益的
思想家, 極力維護已搖搖欲滅的 ‚ 禮 ‚ 制, 而代表新興
階級和階層利益的思想家, 則高唱 ‚法‘ 制, 主張不分貴
