Page 66 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 66
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
komponento, ki je v konfucijanskem nauku postala ideološka osnova
medčloveških odnosov in »pravilnih« običajev.1 Neupoštevanje obre
da ima v konfucijanski družbi za posledico družbene sankcije na ustre
znih nivojih, ki lahko glede na težo prestopka vodijo ne samo do social
ne, temveč tudi do dejanske smrti.
以義制事，以禮制心，垂裕後昆。
Urejaj vse svoje zadeve v skladu s pravičnostjo, urejaj vso svojo duhovnost v skladu z
obredom, in postal boš častitljiv vzor naslednikov. (Shu jing, Zhong Hui zhi gao, 2)
Pri tem pravičnost ni pojmovana kot determiniran moralni pojem,
temveč kot pojem, ki označuje splošno stremljenje po dobrem. (Forke
1934a, 31)
Eden najpomembnejših delov prej omenjenega konfucijanskega kla
sika Knjiga dokumentov 書經, ki nam približa državno-etične predsta
ve dinastije Shang 商 (in delno tudi Xia 夏 /20.–16. stol. pr. n. št./), je
poglavje Veliki načrt (宏範, Hong fan), v katerem je opisana in utemelje
na prva znana kitajska teorija države. Čeprav je Hong fan razdeljen v dva
dela, namreč v nauk o naravi in nauk o državi, je tudi v samem nauku dr
žave opaziti zelo veliko povezav in prepletanj človeških dejanj ter njegove
usode z naravnimi pojavi. Tovrstna neločljivost pač tvori osnovni pred
pogoj in hkrati neprestano prisotno posledico univerzalistično-holistič
nega kitajskega pogleda na svet.
Prvi filozof, ki je diferencirano in obširno utemeljil pojem obreda, je
bil Konfucij. Osrednje načelo njegove teorije družbe je krepost človeč
nosti, medsebojne ljubezni oziroma vzajemnosti (ren 仁). V povezavi z
njo navaja še ostale kreposti, kot so pravičnost ali poštenost (yi 義), zve
stoba oziroma lojalnost (zhong 忠), medčloveška rahločutnost (shu 恕)
in iskrenost (zhi 直) (prim. Ladstätter 1983, 23).
Te kreposti, ki so za nemoteno delovanje družbe neobhodno potreb
ne, lahko v sebi najde in razvija prav vsak posameznik, če le zna svoja de
janja uskladiti z obredom. Obred pri Konfuciju torej ne predstavlja samo
abstraktne, v procesu zunanje, od človeškega bistva ločene, socializacije
pridobljene norme, temveč hkrati tudi človeku prirojeno, nravstveno na
čelo, ki ga vodi k dobrim dejanjem. Šele s pravo izobrazbo, torej s spozna
vanjem posamenzih resnic, na katerih temeljijo obredi in običaji, lahko
posameznik to prirojeno načelo kultivira in ga razvija do popolnosti.
1 Ena temeljnih značilnosti starokitajskega holizma se kaže v strukturni povezanosti narave in druž-
be. Oboje je torej opredeljeno z enotno strukturo; preko strukture glasbe, ki tvori enega osrednjih
elementov rituala, in preko drugih formaliziranih ustrojev obrednosti, se človek lahko vselej znova
povezuje v organsko celoto s kozmosom (天人合一).
komponento, ki je v konfucijanskem nauku postala ideološka osnova
medčloveških odnosov in »pravilnih« običajev.1 Neupoštevanje obre
da ima v konfucijanski družbi za posledico družbene sankcije na ustre
znih nivojih, ki lahko glede na težo prestopka vodijo ne samo do social
ne, temveč tudi do dejanske smrti.
以義制事，以禮制心，垂裕後昆。
Urejaj vse svoje zadeve v skladu s pravičnostjo, urejaj vso svojo duhovnost v skladu z
obredom, in postal boš častitljiv vzor naslednikov. (Shu jing, Zhong Hui zhi gao, 2)
Pri tem pravičnost ni pojmovana kot determiniran moralni pojem,
temveč kot pojem, ki označuje splošno stremljenje po dobrem. (Forke
1934a, 31)
Eden najpomembnejših delov prej omenjenega konfucijanskega kla
sika Knjiga dokumentov 書經, ki nam približa državno-etične predsta
ve dinastije Shang 商 (in delno tudi Xia 夏 /20.–16. stol. pr. n. št./), je
poglavje Veliki načrt (宏範, Hong fan), v katerem je opisana in utemelje
na prva znana kitajska teorija države. Čeprav je Hong fan razdeljen v dva
dela, namreč v nauk o naravi in nauk o državi, je tudi v samem nauku dr
žave opaziti zelo veliko povezav in prepletanj človeških dejanj ter njegove
usode z naravnimi pojavi. Tovrstna neločljivost pač tvori osnovni pred
pogoj in hkrati neprestano prisotno posledico univerzalistično-holistič
nega kitajskega pogleda na svet.
Prvi filozof, ki je diferencirano in obširno utemeljil pojem obreda, je
bil Konfucij. Osrednje načelo njegove teorije družbe je krepost človeč
nosti, medsebojne ljubezni oziroma vzajemnosti (ren 仁). V povezavi z
njo navaja še ostale kreposti, kot so pravičnost ali poštenost (yi 義), zve
stoba oziroma lojalnost (zhong 忠), medčloveška rahločutnost (shu 恕)
in iskrenost (zhi 直) (prim. Ladstätter 1983, 23).
Te kreposti, ki so za nemoteno delovanje družbe neobhodno potreb
ne, lahko v sebi najde in razvija prav vsak posameznik, če le zna svoja de
janja uskladiti z obredom. Obred pri Konfuciju torej ne predstavlja samo
abstraktne, v procesu zunanje, od človeškega bistva ločene, socializacije
pridobljene norme, temveč hkrati tudi človeku prirojeno, nravstveno na
čelo, ki ga vodi k dobrim dejanjem. Šele s pravo izobrazbo, torej s spozna
vanjem posamenzih resnic, na katerih temeljijo obredi in običaji, lahko
posameznik to prirojeno načelo kultivira in ga razvija do popolnosti.
1 Ena temeljnih značilnosti starokitajskega holizma se kaže v strukturni povezanosti narave in druž-
be. Oboje je torej opredeljeno z enotno strukturo; preko strukture glasbe, ki tvori enega osrednjih
elementov rituala, in preko drugih formaliziranih ustrojev obrednosti, se človek lahko vselej znova
povezuje v organsko celoto s kozmosom (天人合一).
