Page 65 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 65
rije države kot izraz razmerja 65
med posameznikom in družbo
Konvencija
Nekoliko posplošeno bi lahko trdili, da predstavlja najvišji kri
terij, ki ureja skupno življenje ljudi v družbeni organizaciji, v
Evropi zakon, na Kitajskem pa obrednost (li 禮). (Idejne osnove
za to razliko lahko najdemo v razlikah splošnega samorazumevanja po
sameznika, ki so opisane v prejšnjem poglavju).
Obrednost li 禮
V konfucijanski družbi tradicionalne Kitajske države vseobsežna
družbena tipizacija torej ni temeljila na pravu, temveč na normah obred
nosti (li 禮). Ta kategorija je v sebi združevala celovitost vseh družbenih
pravil, form in ceremonij. Obred kot poglavitni vedenjski kriterij druž
bene ureditve se je na Kitajskem oblikoval že med najzgodnejšimi kul
turnimi obdobji; svojo uradno dominantno pozicijo je ohranil vse do
poznega 19. stoletja. (O kasnejšem razvoju in vlogi tega pojma znotraj
ideologije L. R. Kitajske bo govora nekoliko kasneje.)
Že v Knjigi dokumentov (書經) najdemo nemalo obrednih predpi
sov. Ti dokazujejo, da je obred že v obdobju dinastije Shang (16.–11. stol.
pr. n. št.) predstavljal pomemben moment politične etike. Že takrat je
obred vladarju predpisoval enake dolžnosti kot posameznim državlja
nom. Vendar v tem najzgodnejšem obdobju kitajske civilizacije tudi na
čelo pravičnosti (yi 義) ni bilo nič manj pomembno.
Pri konfucijanskem načelu obrednosti namreč ne gre samo za obred
oziroma ritual v ožjem pomenu besede, temveč za obred kot družbeno
imanentno konvencijo, formalno etiketo, ki v sebi združuje tako moralno
(nravnost), kot tudi utilitaristično-pragmatično (socialna učinkovitost)
med posameznikom in družbo
Konvencija
Nekoliko posplošeno bi lahko trdili, da predstavlja najvišji kri
terij, ki ureja skupno življenje ljudi v družbeni organizaciji, v
Evropi zakon, na Kitajskem pa obrednost (li 禮). (Idejne osnove
za to razliko lahko najdemo v razlikah splošnega samorazumevanja po
sameznika, ki so opisane v prejšnjem poglavju).
Obrednost li 禮
V konfucijanski družbi tradicionalne Kitajske države vseobsežna
družbena tipizacija torej ni temeljila na pravu, temveč na normah obred
nosti (li 禮). Ta kategorija je v sebi združevala celovitost vseh družbenih
pravil, form in ceremonij. Obred kot poglavitni vedenjski kriterij druž
bene ureditve se je na Kitajskem oblikoval že med najzgodnejšimi kul
turnimi obdobji; svojo uradno dominantno pozicijo je ohranil vse do
poznega 19. stoletja. (O kasnejšem razvoju in vlogi tega pojma znotraj
ideologije L. R. Kitajske bo govora nekoliko kasneje.)
Že v Knjigi dokumentov (書經) najdemo nemalo obrednih predpi
sov. Ti dokazujejo, da je obred že v obdobju dinastije Shang (16.–11. stol.
pr. n. št.) predstavljal pomemben moment politične etike. Že takrat je
obred vladarju predpisoval enake dolžnosti kot posameznim državlja
nom. Vendar v tem najzgodnejšem obdobju kitajske civilizacije tudi na
čelo pravičnosti (yi 義) ni bilo nič manj pomembno.
Pri konfucijanskem načelu obrednosti namreč ne gre samo za obred
oziroma ritual v ožjem pomenu besede, temveč za obred kot družbeno
imanentno konvencijo, formalno etiketo, ki v sebi združuje tako moralno
(nravnost), kot tudi utilitaristično-pragmatično (socialna učinkovitost)
