Page 51 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 51
teorije države kot izraz (samo)razumevanja posameznika 51
človeška volja ne trpi zaradi nesporazumov in mogoče se je izogniti nesrečnemu ote
ževanju ali omejevanju dejanj. Temu služijo imena. (Xunzi 2014, Zheng ming, 4)
Xunzijev poskus soočanja z realnostjo na podlagi empiričnih opa
žanj predstavlja enkratno in tako rekoč neponovljivo iztočnico v okviru
konfucianizma in kitajske socialne filozofije nasploh.
Moistične in legalistične teorije
Logično-racionalno izhodišče pa v še jasnejši obliki najdemo pri eni
od drugih filozofskih šol tega obdobja, namreč pri moistih, katerih naj
pomembnejši predstavnik je bil Mo Di 墨翟. Vpliv moistične šole se je
polagoma razgubljal že v obdobju dinastije Qin, skoraj popolnoma pa v
času dinastije Han, v katerem je konfucianizem29 postal državna ideo
logija. Kljub temu pa je moizem imel pomembno vlogo pri soustvarja
nju novejše kitajske politologije na pragu 20. stoletja, najbrž zato, ker so
razumniki tega obdobja v njem uzrli nemalo vzporednic s krščanskim
naukom.30
Posebnost njegovega idejnega sistema lahko zagotovo najdemo v ide
ji (skorajda) antropomorfnega Boga, ki vodi k ločitvi subjekta in objek
ta. Nebo je najvišji vladar, vrh hierarhične strukture, ki naj bi zaobjema
la ves svet. Nebo je torej nekaj, kar je ločeno od subjekta, kar ima lastno
voljo, po kateri naj bi se morali vsi ljudje ravnati. Istočasno pa predstavlja
nebo vir splošne medčloveške ljubezni, ki najde svoj izraz v principu na
grajevanja dobrega in kaznovanja zla.
若天不愛民之厚，夫胡說人殺不辜，而天予之不祥哉？此吾
之所以知天之愛民之厚也。
Če nebo ne bi ljubilo vseh ljudi, zakaj naj bi potlej grajalo tiste, ki se med seboj ubijajo?
Zato vem, da nebo ljubi prav vse ljudi. (Mo 2014, Tian zhi zhong, 7)
29 V kitajščini se uporabljata dva izraza, ki označujeta različni funkciji Konfucijevih idej. Prej
omenjeni izraz Šola konfucijancev (ru jia儒家) se nanaša na izvorni Konfucijev nauk in ga zato v
pričujoči knjigi prevajam z izrazom konfucijanstvo. Ideologija, formalno vzpostavljena na osnovi
Konfucijevih idej, ki je v obdobju dinastije Han prevzela funkcijo uradne državne doktrine, se v
kitajščini pogosto označuje s terminom ru jiao 儒教 in jo zato v pričujoči knjigi prevajam z besedo
konfucianizem.
30 Poleg tega so se predstavniki moistične šole ukvarjali tudi z razvijanjem protoznanstvene
metodologije in specifično kitajske logike ter z razvojem teoretskega naravoslovja. Vse to sodi
k diskurzom, ki zaradi specifične narave tradicionalne kitajske družbe v njenem zgodovinskem
razvoju niso prevladali. Šele na pragu 19. stoletja so Kitajci na podobne ideje naleteli v okviru
takrat aktualnih »zahodnih« miselnosti, s katerimi so bili soočeni v kriznem obdobju razpada
konfucijanskih vrednot. Zato so tudi v svoji lastni tradiciji iskali teorije, ki bi jim lahko služile tudi
kot most lažjega razumevanja teh osnov moderne tehnologije. V tem je najbrž razlog za takratno
ponovno oživitev duhovne zakladnice moistične šole.
človeška volja ne trpi zaradi nesporazumov in mogoče se je izogniti nesrečnemu ote
ževanju ali omejevanju dejanj. Temu služijo imena. (Xunzi 2014, Zheng ming, 4)
Xunzijev poskus soočanja z realnostjo na podlagi empiričnih opa
žanj predstavlja enkratno in tako rekoč neponovljivo iztočnico v okviru
konfucianizma in kitajske socialne filozofije nasploh.
Moistične in legalistične teorije
Logično-racionalno izhodišče pa v še jasnejši obliki najdemo pri eni
od drugih filozofskih šol tega obdobja, namreč pri moistih, katerih naj
pomembnejši predstavnik je bil Mo Di 墨翟. Vpliv moistične šole se je
polagoma razgubljal že v obdobju dinastije Qin, skoraj popolnoma pa v
času dinastije Han, v katerem je konfucianizem29 postal državna ideo
logija. Kljub temu pa je moizem imel pomembno vlogo pri soustvarja
nju novejše kitajske politologije na pragu 20. stoletja, najbrž zato, ker so
razumniki tega obdobja v njem uzrli nemalo vzporednic s krščanskim
naukom.30
Posebnost njegovega idejnega sistema lahko zagotovo najdemo v ide
ji (skorajda) antropomorfnega Boga, ki vodi k ločitvi subjekta in objek
ta. Nebo je najvišji vladar, vrh hierarhične strukture, ki naj bi zaobjema
la ves svet. Nebo je torej nekaj, kar je ločeno od subjekta, kar ima lastno
voljo, po kateri naj bi se morali vsi ljudje ravnati. Istočasno pa predstavlja
nebo vir splošne medčloveške ljubezni, ki najde svoj izraz v principu na
grajevanja dobrega in kaznovanja zla.
若天不愛民之厚，夫胡說人殺不辜，而天予之不祥哉？此吾
之所以知天之愛民之厚也。
Če nebo ne bi ljubilo vseh ljudi, zakaj naj bi potlej grajalo tiste, ki se med seboj ubijajo?
Zato vem, da nebo ljubi prav vse ljudi. (Mo 2014, Tian zhi zhong, 7)
29 V kitajščini se uporabljata dva izraza, ki označujeta različni funkciji Konfucijevih idej. Prej
omenjeni izraz Šola konfucijancev (ru jia儒家) se nanaša na izvorni Konfucijev nauk in ga zato v
pričujoči knjigi prevajam z izrazom konfucijanstvo. Ideologija, formalno vzpostavljena na osnovi
Konfucijevih idej, ki je v obdobju dinastije Han prevzela funkcijo uradne državne doktrine, se v
kitajščini pogosto označuje s terminom ru jiao 儒教 in jo zato v pričujoči knjigi prevajam z besedo
konfucianizem.
30 Poleg tega so se predstavniki moistične šole ukvarjali tudi z razvijanjem protoznanstvene
metodologije in specifično kitajske logike ter z razvojem teoretskega naravoslovja. Vse to sodi
k diskurzom, ki zaradi specifične narave tradicionalne kitajske družbe v njenem zgodovinskem
razvoju niso prevladali. Šele na pragu 19. stoletja so Kitajci na podobne ideje naleteli v okviru
takrat aktualnih »zahodnih« miselnosti, s katerimi so bili soočeni v kriznem obdobju razpada
konfucijanskih vrednot. Zato so tudi v svoji lastni tradiciji iskali teorije, ki bi jim lahko služile tudi
kot most lažjega razumevanja teh osnov moderne tehnologije. V tem je najbrž razlog za takratno
ponovno oživitev duhovne zakladnice moistične šole.
