Page 46 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 46
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
samo tako, da se »uskladijo imena«.28 Imena (nazivi), ki so zanj »pravil
ni« (zheng ming 正名), nosijo v sebi esenco stvarnosti. Ker stvarnost ne
ustreza več pravilnosti imen, je mogoče položaj popraviti samo, če bodo
ljudje sprevideli, da se mora vsak posameznik obnašati v skladu s svo
jim »imenom« (torej v skladu z normami, kakršne mu narekuje njegov
družbeni položaj). Ko je knez državice Qi 齐 Konfucija povprašal po
najboljših metodah vladanja, je le-ta odgovoril:
君君臣臣父父子子。
Vladar naj bo vladar, minister minister; oče naj bo oče in sin sin. (Kongzi 2012a,
Yan Yuan, 11)
Feng Youlan je takole interpretiral to teorijo:
蓋一名有一名之定義, 此定義所指, 即此名所指之物之所
以為此物者, 亦即此物之要素或概念也. 如«君«之名之定
義之所以指即君之所以為君者. »君君臣臣父父子子«, 上
»君« 字乃指事實上的君, 下 »君«字乃指君之名, 君之定
義. 臣父子均如此義, 皆蓋其道, 則 »天下有道« 矣.
Vsako ime ima svojo lastno definicijo. Ta določa, da je stvar, na katero se to ime nana
ša, dejansko ta stvar in nobena druga. Zato je ime esenca oziroma koncept stvari. To,
kar na primer označuje definicija »vladarja«, je prav ta esenca, ki vladarja naredi za
vladarja. V gornji izjavi »Naj bo vladar vladar ... « se prva beseda »vladar« nanaša
na vladarja kot materialno dejstvo, medtem ko druga beseda »vladar« označuje ime,
torej esenco idealnega vladarja. Isto velja tudi za ministra, očeta, sina, itd. Če bi se to
rej vsi vladarji, ministri, sinovi in očetje v resničnem življenju obnašali v skladu z de
finicijami oziroma koncepti, ki določajo njihov položaj, če bi torej izpolnjevali vse dol
žnosti, katere jim ta položaj nalaga, potlej na svetu ne bi bilo več nereda ... Zakaj vzrok
svetovnemu neredu je za Konfucija v predpostavki, da dejstva ne ustrezajo več svojim
definicijam. Zato je potrebno popraviti imena. Konfucij je bil mnenja, da je pri tem po
trebno izhajati iz vrha (družbe), zakaj prav tam je izvor prepada med dejstvi in njiho
vimi imeni. (Feng 1934, 86)
Mencij (孟子) je konfucijanski nauk razvijal naprej tako, da ga je po
stavil na strogo idealistične temelje. Kar zadeva teorijo države, se njego
ve ideje v vrsti aspektov razlikujejo od Konfucijevih. Ne samo da morala
zanj predstavlja nujno osnovo vsake dobro delujoče vlade, Mencij je po
leg tega mnenja, da je prav morala tista pogonska sila, ki iz človeškega bi
tja sploh naredi pravega človeka:
28 V konfucijanskem smislu so »imena« razumljena kot družbene pozicije, ki opredeljujejo življenjske
poti posameznika (人道).
samo tako, da se »uskladijo imena«.28 Imena (nazivi), ki so zanj »pravil
ni« (zheng ming 正名), nosijo v sebi esenco stvarnosti. Ker stvarnost ne
ustreza več pravilnosti imen, je mogoče položaj popraviti samo, če bodo
ljudje sprevideli, da se mora vsak posameznik obnašati v skladu s svo
jim »imenom« (torej v skladu z normami, kakršne mu narekuje njegov
družbeni položaj). Ko je knez državice Qi 齐 Konfucija povprašal po
najboljših metodah vladanja, je le-ta odgovoril:
君君臣臣父父子子。
Vladar naj bo vladar, minister minister; oče naj bo oče in sin sin. (Kongzi 2012a,
Yan Yuan, 11)
Feng Youlan je takole interpretiral to teorijo:
蓋一名有一名之定義, 此定義所指, 即此名所指之物之所
以為此物者, 亦即此物之要素或概念也. 如«君«之名之定
義之所以指即君之所以為君者. »君君臣臣父父子子«, 上
»君« 字乃指事實上的君, 下 »君«字乃指君之名, 君之定
義. 臣父子均如此義, 皆蓋其道, 則 »天下有道« 矣.
Vsako ime ima svojo lastno definicijo. Ta določa, da je stvar, na katero se to ime nana
ša, dejansko ta stvar in nobena druga. Zato je ime esenca oziroma koncept stvari. To,
kar na primer označuje definicija »vladarja«, je prav ta esenca, ki vladarja naredi za
vladarja. V gornji izjavi »Naj bo vladar vladar ... « se prva beseda »vladar« nanaša
na vladarja kot materialno dejstvo, medtem ko druga beseda »vladar« označuje ime,
torej esenco idealnega vladarja. Isto velja tudi za ministra, očeta, sina, itd. Če bi se to
rej vsi vladarji, ministri, sinovi in očetje v resničnem življenju obnašali v skladu z de
finicijami oziroma koncepti, ki določajo njihov položaj, če bi torej izpolnjevali vse dol
žnosti, katere jim ta položaj nalaga, potlej na svetu ne bi bilo več nereda ... Zakaj vzrok
svetovnemu neredu je za Konfucija v predpostavki, da dejstva ne ustrezajo več svojim
definicijam. Zato je potrebno popraviti imena. Konfucij je bil mnenja, da je pri tem po
trebno izhajati iz vrha (družbe), zakaj prav tam je izvor prepada med dejstvi in njiho
vimi imeni. (Feng 1934, 86)
Mencij (孟子) je konfucijanski nauk razvijal naprej tako, da ga je po
stavil na strogo idealistične temelje. Kar zadeva teorijo države, se njego
ve ideje v vrsti aspektov razlikujejo od Konfucijevih. Ne samo da morala
zanj predstavlja nujno osnovo vsake dobro delujoče vlade, Mencij je po
leg tega mnenja, da je prav morala tista pogonska sila, ki iz človeškega bi
tja sploh naredi pravega človeka:
28 V konfucijanskem smislu so »imena« razumljena kot družbene pozicije, ki opredeljujejo življenjske
poti posameznika (人道).
