Page 44 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 44
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
Krepost pri tem ne predstavlja točno določenega pojma, temveč samo
stremljenje po razmeroma abstraktno pojmovani »dobroti«. Vendar pa
se krepost že v teh najzgodnejših obdobjih kitajske civilizacije vselej te
sno povezuje z nravnostjo. Oba pojma skupaj sta največkrat navedena kot
neke vrste poenoten univerzalni dejavnik, kot načelo, po katerem deluje
nebo. Zgoraj omenjena individualizacija je morala vsekakor že v tem ob
dobju tvoriti osnovo omenjenega dejavnika. Čaščenje oziroma kult oseb
nosti je moralo že takrat doseči odločilen družbeni pomen.
Ne glede na gospodarsko-politično komponento (možnost ohrani
tve socialno-ekonomske varnosti s tem, da se posameznik odpove indi
vidualni svobodi), ki jo je mogoče orisati samo v okviru celovitejšega pri
kaza kitajske ekonomske in socialne zgodovine, je konfucijanski idejni
sistem posamezniku v tem pogledu nudil tudi ideološko protiutež. Le-ta
se uteleša v idealu »plemenitnika« (Junzi 君子, dobesedno: knezov sin).
Ta pojem izvira že iz Knjige pesmi (Shi jing 詩經), vendar je Konfucij
spremenil njegov prvotni pomen. Naziv Junzi po Konfuciju ne označu
je več položaja, determiniranega z rojstvom, temveč temelji na moralnih
kvalitetah posameznika. Šele te mu namreč omogočajo, da postane re
snično plemenit. S tem je Konfucij ustvaril popolnoma nov element zno
traj kitajske duhovne tradicije. Ideal plemenitnika je tako namreč postal
načeloma vsakomur dostopen. Doseči ta ideal sicer ne pomeni zagoto
vljene sreče, kajti tovrstna stremljenja so logiki konfucijanskega idejnega
sistema tuja, vendar pa za posameznika kljub temu predstavljajo atrak
tivni cilj. V tradicionalni kitajski družbi predstavlja želja po varnosti po
membno psihološko komponento. Znotraj že zelo zgodaj centralizirane
ga družbenega sistema je bil posameznik kot individuum oropan pravice
soodločanja, pa tudi pregleda oziroma nadzora socialnega dogajanja. To
dejstvo je v njem vzbudilo občutke strahu, prepuščenosti »na milost in
nemilost«, občutke nemoči. Zato je bila dobrodošla vsaka ideologija, ki
je posamezniku lahko posredovala »recept« za ponovno pridobitev iz
gubljene varnosti. Zakaj vest plemenitnika je čista in brez napak, za ka
tere bi moral pričakovati kazen:
子曰:»內省不疚,夫何憂何懼?«
Mojster /Konfucij/ pravi: »Kdor ima čisto vest, temu se ni treba ničesar bati.« (Kon-
gzi 2012a, Yan Yuan, 4)
Na ta način pridobi plemenitnik s svojim krepostnim obnašan
jem znotraj družbe točno določen položaj, ki je povezan s socialno in
emocionalno varnostjo, ki mu jo nudijo soljudje.
Krepost pri tem ne predstavlja točno določenega pojma, temveč samo
stremljenje po razmeroma abstraktno pojmovani »dobroti«. Vendar pa
se krepost že v teh najzgodnejših obdobjih kitajske civilizacije vselej te
sno povezuje z nravnostjo. Oba pojma skupaj sta največkrat navedena kot
neke vrste poenoten univerzalni dejavnik, kot načelo, po katerem deluje
nebo. Zgoraj omenjena individualizacija je morala vsekakor že v tem ob
dobju tvoriti osnovo omenjenega dejavnika. Čaščenje oziroma kult oseb
nosti je moralo že takrat doseči odločilen družbeni pomen.
Ne glede na gospodarsko-politično komponento (možnost ohrani
tve socialno-ekonomske varnosti s tem, da se posameznik odpove indi
vidualni svobodi), ki jo je mogoče orisati samo v okviru celovitejšega pri
kaza kitajske ekonomske in socialne zgodovine, je konfucijanski idejni
sistem posamezniku v tem pogledu nudil tudi ideološko protiutež. Le-ta
se uteleša v idealu »plemenitnika« (Junzi 君子, dobesedno: knezov sin).
Ta pojem izvira že iz Knjige pesmi (Shi jing 詩經), vendar je Konfucij
spremenil njegov prvotni pomen. Naziv Junzi po Konfuciju ne označu
je več položaja, determiniranega z rojstvom, temveč temelji na moralnih
kvalitetah posameznika. Šele te mu namreč omogočajo, da postane re
snično plemenit. S tem je Konfucij ustvaril popolnoma nov element zno
traj kitajske duhovne tradicije. Ideal plemenitnika je tako namreč postal
načeloma vsakomur dostopen. Doseči ta ideal sicer ne pomeni zagoto
vljene sreče, kajti tovrstna stremljenja so logiki konfucijanskega idejnega
sistema tuja, vendar pa za posameznika kljub temu predstavljajo atrak
tivni cilj. V tradicionalni kitajski družbi predstavlja želja po varnosti po
membno psihološko komponento. Znotraj že zelo zgodaj centralizirane
ga družbenega sistema je bil posameznik kot individuum oropan pravice
soodločanja, pa tudi pregleda oziroma nadzora socialnega dogajanja. To
dejstvo je v njem vzbudilo občutke strahu, prepuščenosti »na milost in
nemilost«, občutke nemoči. Zato je bila dobrodošla vsaka ideologija, ki
je posamezniku lahko posredovala »recept« za ponovno pridobitev iz
gubljene varnosti. Zakaj vest plemenitnika je čista in brez napak, za ka
tere bi moral pričakovati kazen:
子曰:»內省不疚,夫何憂何懼?«
Mojster /Konfucij/ pravi: »Kdor ima čisto vest, temu se ni treba ničesar bati.« (Kon-
gzi 2012a, Yan Yuan, 4)
Na ta način pridobi plemenitnik s svojim krepostnim obnašan
jem znotraj družbe točno določen položaj, ki je povezan s socialno in
emocionalno varnostjo, ki mu jo nudijo soljudje.