Page 42 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 42
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
Vzrok za nastajanje številnih filozofskih šol lahko najdemo v speci
fičnih pogojih tega obdobja. V času vzhodne dinastije Zhou je fevdalni
sistem Kitajske razpadal. Dežela je bila sestavljena iz vrste fevdnih drža
vic, katerih moč je neprestano naraščala. Istočasno pa je vpliv kraljev di
nastije Zhou neprestano upadal. Zato so nenehni boji za oblast in voja
ška obračunavanja med posameznimi tekmeci takratni družbeni stvar
nosti vtisnili svoj neizbrisni pečat.
Vendar se t. i. razcvet kitajske filozofije ni pričel šele z oblikovanjem
filozofskih šol. Njihovi predhodniki so bili namreč že različni državniki
zgodnje dinastije Zhou, ki jih zgodovinarji kitajske filozofije največkrat
omenjajo kot »najstarejše filozofe« (Forke 1934a, 60). Njihovi nauki so
posebej velikega pomena prav za vprašanja družbene in politične uredi
tve in sicer toliko bolj, ker svojih načel vladanja niso gradili na osnovi eti
ke, kot je postalo običajno v okviru kasnejših filozofskih šol, ampak so v
svojih idejah izhajali iz obstoječe prakse. Njihove teoretske izpeljave po
nazarjajo dejstvo, da je organsko-univerzalistično pojmovanje posame
znika v družbi že takrat tvorilo temelj kitajske miselnosti. Guan Zhong
管仲 (725–645 pr. n. št.) je takole opisal strukturo uprave:
有身不治，奚待於人？有人不治，奚待於家？有家不治，奚待
於鄉？有鄉不
治，奚待於國？有國不治，奚待於天下？天下者，國之本也；國
者，鄉之本
也；鄉者，家之本也；家者，人之本也；人者，身之本也；身
者，治之本也。
Če posameznik ni sposoben samostojno upravljati svojih poslov, le kako naj bi potlej
to pričakovali od ostalih ljudi? Če ljudje sami niso sposobni upravljati svojih poslov, le
kako naj bi to pričakovali od njihovih družin? In če družine niso sposobne same upra
vljati svojih poslov, kako naj bi to pričakovali od province? Država je osnova provinc,
province so osnova družin, družine so osnova ljudi, ljudje so osnova posameznikov in
ti so osnova uprave! (Guan Zhong 2014, Quan xiu, 9)
Vsakemu posamezniku v družbi, od cesarja, pa vse do navadnega dr
žavljana, pripadajo določene odgovornosti, ki naj bi privedle do blagra
celotne skupnosti. Vsak sam nosi večino odgovornosti na svojem podro
čju. Cesar ne more enostavno dajati ukazov, kot je navada v klasičnem
centralizmu. Njegove odredbe so bile načelne narave. Konkretni način
in metoda izvajanja teh odredb pa je bila že stvar pristojnega podrejene
ga. Zato tradicionalna Kitajska ni poznala cesarskih ukazov, ki bi koli
dirali s pristojnostmi podrejenih. V tem smislu bi bilo težko govoriti o
Vzrok za nastajanje številnih filozofskih šol lahko najdemo v speci
fičnih pogojih tega obdobja. V času vzhodne dinastije Zhou je fevdalni
sistem Kitajske razpadal. Dežela je bila sestavljena iz vrste fevdnih drža
vic, katerih moč je neprestano naraščala. Istočasno pa je vpliv kraljev di
nastije Zhou neprestano upadal. Zato so nenehni boji za oblast in voja
ška obračunavanja med posameznimi tekmeci takratni družbeni stvar
nosti vtisnili svoj neizbrisni pečat.
Vendar se t. i. razcvet kitajske filozofije ni pričel šele z oblikovanjem
filozofskih šol. Njihovi predhodniki so bili namreč že različni državniki
zgodnje dinastije Zhou, ki jih zgodovinarji kitajske filozofije največkrat
omenjajo kot »najstarejše filozofe« (Forke 1934a, 60). Njihovi nauki so
posebej velikega pomena prav za vprašanja družbene in politične uredi
tve in sicer toliko bolj, ker svojih načel vladanja niso gradili na osnovi eti
ke, kot je postalo običajno v okviru kasnejših filozofskih šol, ampak so v
svojih idejah izhajali iz obstoječe prakse. Njihove teoretske izpeljave po
nazarjajo dejstvo, da je organsko-univerzalistično pojmovanje posame
znika v družbi že takrat tvorilo temelj kitajske miselnosti. Guan Zhong
管仲 (725–645 pr. n. št.) je takole opisal strukturo uprave:
有身不治，奚待於人？有人不治，奚待於家？有家不治，奚待
於鄉？有鄉不
治，奚待於國？有國不治，奚待於天下？天下者，國之本也；國
者，鄉之本
也；鄉者，家之本也；家者，人之本也；人者，身之本也；身
者，治之本也。
Če posameznik ni sposoben samostojno upravljati svojih poslov, le kako naj bi potlej
to pričakovali od ostalih ljudi? Če ljudje sami niso sposobni upravljati svojih poslov, le
kako naj bi to pričakovali od njihovih družin? In če družine niso sposobne same upra
vljati svojih poslov, kako naj bi to pričakovali od province? Država je osnova provinc,
province so osnova družin, družine so osnova ljudi, ljudje so osnova posameznikov in
ti so osnova uprave! (Guan Zhong 2014, Quan xiu, 9)
Vsakemu posamezniku v družbi, od cesarja, pa vse do navadnega dr
žavljana, pripadajo določene odgovornosti, ki naj bi privedle do blagra
celotne skupnosti. Vsak sam nosi večino odgovornosti na svojem podro
čju. Cesar ne more enostavno dajati ukazov, kot je navada v klasičnem
centralizmu. Njegove odredbe so bile načelne narave. Konkretni način
in metoda izvajanja teh odredb pa je bila že stvar pristojnega podrejene
ga. Zato tradicionalna Kitajska ni poznala cesarskih ukazov, ki bi koli
dirali s pristojnostmi podrejenih. V tem smislu bi bilo težko govoriti o
