Page 37 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 37
teorije države kot izraz (samo)razumevanja posameznika 37
Podobno kot ostali predstavniki modernega konfucijanstva vidi tudi
Xu Fuguan v tej transformaciji iz »primitivne« naravne religije v sis
tem pragmatične etike enega največjih doprinosov idejnega sveta dina
stije Zhou k nadaljnjemu razvoju kitajske kulture. Xu izpostavi, da so se
v družbi obdobja Zhou sicer ohranila različna božanstva prejšnje narav
ne religije, ki so jih ljudje še naprej častili in zanje izvajali žrtvene obrede,
vendar pri tem ni več šlo za državno religijo, ki bi prevzemala funkcijo
ohranjanja politične oblasti vladajočih slojev. To funkcijo je poslej pre
vzela ideja »nebeškega mandata« oziroma »nebeškega dekreta« (tian
ming), katerega vrednostni kriteriji so bili opredeljeni z razumnostjo
oziroma nerazumnostjo človeškega delovanja (Xu 2005, 24). Ideja ne
beškega mandata naj zato ne bi več ščitila nobenega konkretnega vladar
ja oziroma njegovih konkretnih interesov. V skladu s to idejo naj bi bil
za vladanje vselej izbran tisti, ki je svojo ustreznost dokazal z razumnim,
odgovornim in pravičnim delovanjem. Ideja nebeškega mandata zato ni
bila več nekaj oddaljenega, nedoumljivega in čudežnega, kot prejšnji du
hovi in prejšnja božanstva, temveč nekaj svetega, a hkrati popolnoma
dojemljivega in človeškega. Na ta način je predstavljal tudi zagotovilo za
razumen ustroj družbe in politike, kar je posamezniku omogočilo precej
višjo stopnjo samostojnosti (ibid.).
Xu je podrobno raziskal ta proces formiranja morale in ponotra
njenja duha človečnosti. Bil je prepričan, da je imel največ zaslug za
takšno preoblikovanje ljudskega verovanja prav Konfucij (Fang in Li
1989, 613). Seveda je že pred njim na Kitajskem obstajalo precej zamet
kov moralnih idej, ki so po eni strani služile kot splošno sprejeti krite
riji obnašanja, po drugi pa tudi kot legitimizacija pripadnosti določe
nemu sloju. A šele v obdobju Pomladi in jeseni (770–476 pr. n. št.) se je
pričel postopen proces »počlovečenja neba« oziroma odkrivanja nje
govih humanističnih razsežnosti (tiande renwenhua). V tem času sta
postali vplivni tudi ideji spoštljivosti (jing 敬)18 in obrednosti (li 禮),
ki sta prevzeli funkciji osrednjih manifestacij splošnega podružbljenja
morale.
Pred tem so moralne ideje še vedno predstavljale zgolj nabor aksio
loških načel, ki so služili kot kriteriji dobrega in razumnega pri urejanju
družbe oziroma medčloveških odnosov znotraj nje. Prej so bile moral
ne ideje torej nekaj zunanjega, s konfucijanskimi idejami pa so pridobile
18 Po Xu Fuguanu je ideja spoštljivosti prevladala prav zaradi »zavesti tesnobe« (youhuan yishi 憂患
意識), v kateri je sam videl temeljno psihološko značilnost antične kitajske družbe (Xu 2005, 24).
Podobno kot ostali predstavniki modernega konfucijanstva vidi tudi
Xu Fuguan v tej transformaciji iz »primitivne« naravne religije v sis
tem pragmatične etike enega največjih doprinosov idejnega sveta dina
stije Zhou k nadaljnjemu razvoju kitajske kulture. Xu izpostavi, da so se
v družbi obdobja Zhou sicer ohranila različna božanstva prejšnje narav
ne religije, ki so jih ljudje še naprej častili in zanje izvajali žrtvene obrede,
vendar pri tem ni več šlo za državno religijo, ki bi prevzemala funkcijo
ohranjanja politične oblasti vladajočih slojev. To funkcijo je poslej pre
vzela ideja »nebeškega mandata« oziroma »nebeškega dekreta« (tian
ming), katerega vrednostni kriteriji so bili opredeljeni z razumnostjo
oziroma nerazumnostjo človeškega delovanja (Xu 2005, 24). Ideja ne
beškega mandata naj zato ne bi več ščitila nobenega konkretnega vladar
ja oziroma njegovih konkretnih interesov. V skladu s to idejo naj bi bil
za vladanje vselej izbran tisti, ki je svojo ustreznost dokazal z razumnim,
odgovornim in pravičnim delovanjem. Ideja nebeškega mandata zato ni
bila več nekaj oddaljenega, nedoumljivega in čudežnega, kot prejšnji du
hovi in prejšnja božanstva, temveč nekaj svetega, a hkrati popolnoma
dojemljivega in človeškega. Na ta način je predstavljal tudi zagotovilo za
razumen ustroj družbe in politike, kar je posamezniku omogočilo precej
višjo stopnjo samostojnosti (ibid.).
Xu je podrobno raziskal ta proces formiranja morale in ponotra
njenja duha človečnosti. Bil je prepričan, da je imel največ zaslug za
takšno preoblikovanje ljudskega verovanja prav Konfucij (Fang in Li
1989, 613). Seveda je že pred njim na Kitajskem obstajalo precej zamet
kov moralnih idej, ki so po eni strani služile kot splošno sprejeti krite
riji obnašanja, po drugi pa tudi kot legitimizacija pripadnosti določe
nemu sloju. A šele v obdobju Pomladi in jeseni (770–476 pr. n. št.) se je
pričel postopen proces »počlovečenja neba« oziroma odkrivanja nje
govih humanističnih razsežnosti (tiande renwenhua). V tem času sta
postali vplivni tudi ideji spoštljivosti (jing 敬)18 in obrednosti (li 禮),
ki sta prevzeli funkciji osrednjih manifestacij splošnega podružbljenja
morale.
Pred tem so moralne ideje še vedno predstavljale zgolj nabor aksio
loških načel, ki so služili kot kriteriji dobrega in razumnega pri urejanju
družbe oziroma medčloveških odnosov znotraj nje. Prej so bile moral
ne ideje torej nekaj zunanjega, s konfucijanskimi idejami pa so pridobile
18 Po Xu Fuguanu je ideja spoštljivosti prevladala prav zaradi »zavesti tesnobe« (youhuan yishi 憂患
意識), v kateri je sam videl temeljno psihološko značilnost antične kitajske družbe (Xu 2005, 24).
