Page 34 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 34
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
Tian v svoji vlogi najvišjega, antropomorfnega božanstva ni bil zgolj
stvarnik ljudi, temveč hkrati tudi njihov vrhovni sodnik, ki je – glede na
moralnost ali nemoralnost njihovega delovanja – delil pohvale in kazni.
Yang Zebo pa hkrati izpostavlja, da se je tovrstna moralno-religiozna za
vest v desetletjih, ki so sledila, vse hitreje krhala. Zlasti konec 8. stoletja
pr. n. št., torej na prehodu iz Zahodne v Vzhodno dinastijo Zhou, je ne
učinkovitost, korupcija in nepotizem vladajočega sloja povzročila zaton
te religije (ibid.). Kot lahko razberemo iz mnogih citatov Knjige pesmi
(Shi jing), se je v tem obdobju v prevladujočih ideologijah razširil gnev
(yuan tian 怨天) in dvom (yi tian 疑天) v neoporečnost tovrstnega bo
žanstva.12
Kot je pokazal Xu Fuguan, je bila avtoriteta nebeškega mandata (tian ming) v ob
dobju vladarja Youja13 dinastije Zhou že popolnoma razmajana. Lahko torej trdi
mo, da so tradicionalne verske predstave, ki so koreninile v obdobju zgodnje dinastije
Zhou, domala popolnoma razpadle. Pri tem je šlo za izjemno pomemben preobrat, ki
je nakazal, da je kitajska družba v tem obdobju že stopila v obdobje, katerega Karl Ja
spers poimenuje z izrazom »osna doba« (glej Jaspers 2003, 98). Pri tem pa moramo
biti pozorni na dejstvo, da Kitajska za razliko do drugih civilizacij v tem osnem obdo
bju ni razvila teologije, temveč se je od nje odvrnila.14 (Yang 2007, 3)
Chen Lai (1996, 4) izpostavi, da pri tem ni šlo za to, da bi ljudje pre
poznali lastno omejenost in bi se zaradi tega usmerili v iskanje nekakšne
transcendentne neskončne eksistence oziroma v iskanje monoteistične
religije, temveč prav narobe: prepoznali so omejenost božanstev in so
se zato usmerili v realni svet in v urejanje družbe ter medčloveških od
nosov. Namesto »preboja k transcendentnemu« je torej ta preobrat na
Kitajskem pomenil »preobrat k humanistiki«.15 Medtem ko so ostale
civilizacije v tem obdobju zakorakale na pot »bolj razvitih« religij, se
12 Gl. na primer naslednja verza: »Veliko nebo ni pravično in vladar ne najde miru. In vendar ne po-
mirja svojega srca, temveč poskuša v gnevu popraviti (nebo)«. (昊天不平、我王不寧。不懲其
心、覆怨其正) (Shi jing 2012, Xia ya, Jie nan shan, 9).
»Nebo nas ne hrani in razjeda nas dvom, ker nimamo kam«. (天不我將。靡所止疑) (Shi jing
2012, Da ya, Sang rou, 3)
13 795–771 pr. n. št.
14 这是一个重要的转机，它标志着中国文化开始走入卡尔·雅斯贝斯（Karl Jaspers）
所说的轴心时代。值得关注的是，与其他文明不同，中国的轴心时代变化的最显
著特点是没有走向神学，而是从神学脱离开来.
15 整个中国的轴心时代，如果从公元前800年算起，并不是因为认识到自身的局限
而转向超越的无限存在，理性的发展不是向神话的诸神进行伦理的 反抗，更未
导致唯一神论的信仰。在中国的这一过程里，更多的似乎是认识到神与神性的
局限性，而更多地趋向此世和«人间性«，对于它们来说，与其说是«超越 的«突
破，毋宁说是«人文的«转向.
Tian v svoji vlogi najvišjega, antropomorfnega božanstva ni bil zgolj
stvarnik ljudi, temveč hkrati tudi njihov vrhovni sodnik, ki je – glede na
moralnost ali nemoralnost njihovega delovanja – delil pohvale in kazni.
Yang Zebo pa hkrati izpostavlja, da se je tovrstna moralno-religiozna za
vest v desetletjih, ki so sledila, vse hitreje krhala. Zlasti konec 8. stoletja
pr. n. št., torej na prehodu iz Zahodne v Vzhodno dinastijo Zhou, je ne
učinkovitost, korupcija in nepotizem vladajočega sloja povzročila zaton
te religije (ibid.). Kot lahko razberemo iz mnogih citatov Knjige pesmi
(Shi jing), se je v tem obdobju v prevladujočih ideologijah razširil gnev
(yuan tian 怨天) in dvom (yi tian 疑天) v neoporečnost tovrstnega bo
žanstva.12
Kot je pokazal Xu Fuguan, je bila avtoriteta nebeškega mandata (tian ming) v ob
dobju vladarja Youja13 dinastije Zhou že popolnoma razmajana. Lahko torej trdi
mo, da so tradicionalne verske predstave, ki so koreninile v obdobju zgodnje dinastije
Zhou, domala popolnoma razpadle. Pri tem je šlo za izjemno pomemben preobrat, ki
je nakazal, da je kitajska družba v tem obdobju že stopila v obdobje, katerega Karl Ja
spers poimenuje z izrazom »osna doba« (glej Jaspers 2003, 98). Pri tem pa moramo
biti pozorni na dejstvo, da Kitajska za razliko do drugih civilizacij v tem osnem obdo
bju ni razvila teologije, temveč se je od nje odvrnila.14 (Yang 2007, 3)
Chen Lai (1996, 4) izpostavi, da pri tem ni šlo za to, da bi ljudje pre
poznali lastno omejenost in bi se zaradi tega usmerili v iskanje nekakšne
transcendentne neskončne eksistence oziroma v iskanje monoteistične
religije, temveč prav narobe: prepoznali so omejenost božanstev in so
se zato usmerili v realni svet in v urejanje družbe ter medčloveških od
nosov. Namesto »preboja k transcendentnemu« je torej ta preobrat na
Kitajskem pomenil »preobrat k humanistiki«.15 Medtem ko so ostale
civilizacije v tem obdobju zakorakale na pot »bolj razvitih« religij, se
12 Gl. na primer naslednja verza: »Veliko nebo ni pravično in vladar ne najde miru. In vendar ne po-
mirja svojega srca, temveč poskuša v gnevu popraviti (nebo)«. (昊天不平、我王不寧。不懲其
心、覆怨其正) (Shi jing 2012, Xia ya, Jie nan shan, 9).
»Nebo nas ne hrani in razjeda nas dvom, ker nimamo kam«. (天不我將。靡所止疑) (Shi jing
2012, Da ya, Sang rou, 3)
13 795–771 pr. n. št.
14 这是一个重要的转机，它标志着中国文化开始走入卡尔·雅斯贝斯（Karl Jaspers）
所说的轴心时代。值得关注的是，与其他文明不同，中国的轴心时代变化的最显
著特点是没有走向神学，而是从神学脱离开来.
15 整个中国的轴心时代，如果从公元前800年算起，并不是因为认识到自身的局限
而转向超越的无限存在，理性的发展不是向神话的诸神进行伦理的 反抗，更未
导致唯一神论的信仰。在中国的这一过程里，更多的似乎是认识到神与神性的
局限性，而更多地趋向此世和«人间性«，对于它们来说，与其说是«超越 的«突
破，毋宁说是«人文的«转向.
