Page 35 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 35
teorije države kot izraz (samo)razumevanja posameznika 35
Kitajskatorej ni usmerila v monoteizem, temveč v pragmatično oprede
ljeno iskanje idealne družbene ureditve. Razlog za to naj bi tičal v dej
stvu, da je na Kitajskem že pred nastopom »osne dobe« prišlo do ve
like religiozne krize, v kateri je nebo v vlogi najvišjega boga in najvišje
moralne instance izgubilo verodostojnost. Ker je torej ta moralno opre
deljena religija iz zgodnjih obdobij zahodne dinastije Zhou izgubila ves
svoj moralni blišč, bi bilo težko premagati dvom, ki je medtem že prevla
dal v najširših plasteh prebivalstva, in ponovno vzpostaviti teološko mi
selnost, ki bi omogočila razvoj monoteističnega verovanja. Tega je nado
mestila vera v racionalni ustroj vesoljstva in prejšnje »nebo« (tian) se je
spremenilo v »naravo«.
Zaradi nepoznavanja specifike tega zgodovinskega razvoja je na Zahodu dolgo pre
vladovala predpostavka, po kateri je osrednja kitajska religija poznega obdobja Zhou
(katere glavni predstavnik naj bi bil seveda Konfucij) predstavljala najprimitivnejšo
raven religioznega verovanja. Hegel (1996, 320), denimo, je v svojem opisu te religije po
udarjal dejstvo, da je bil Tian zgolj ideja konkretne družbene resničnosti, in da antič
ni kitajski misleci (s Konfucijem na čelu) zato niso bili sposobni vpogleda v idejo tran
scendence (Lee 2001, 199).
Konfucijanci so svoj nauk in svojo etiko razvijali na temelju imanen
tne transcendence. Zgoraj opisana kreativna transformacija religije v eti
ko je zato tudi temelj novega moderno konfucijanskega pojma subjek
tnosti. Predstavniki druge generacije so namreč izhajali iz predpostav
ke, da se je v (zgoraj opisanem) zgodovinskem procesu družbenih trans
formacij na Kitajskem ideja neba oziroma narave (tian) transformirala iz
antropomorfne višje sile v nekaj, kar opredeljuje notranjo realnost vsa
kega človeka (Fang in Li 1995, III/608). Tudi Fang Dongmei je zagovar
jal podobno stališče:
Ta kultura se je sprva oblikovala na osnovi religioznega duha, a se je transformirala
v kulturo visoko razvite etike. Le-to je prevzel Konfucij in jo ustrezno uredil.16 (Fang
2004, 99)
Xu Fuguan je izhajal iz predpostavke, po kateri je izvorno konfuci
janstvo poskušalo vzpostaviti osnovo moralnih odločitev v ideji subjek
tne pravičnosti, ki naj bi kot osnovni kriterij nadomestila prejšnji strah
pred duhovi.17 Xu je izpostavil, da gre pri tej transformaciji za višjo ra
ven duhovnega razvoja, kot ga najdemo v monoteističnih religijah, ki
16 這個文化傳統的形成, 主要的是從宗教精神體現出來, 而成為高度的倫理文化. 孔
子承受之而予以適當的整理.
17 Ali upanje na nebesa oziroma grozo pred trpljenjem v peklu.
Kitajskatorej ni usmerila v monoteizem, temveč v pragmatično oprede
ljeno iskanje idealne družbene ureditve. Razlog za to naj bi tičal v dej
stvu, da je na Kitajskem že pred nastopom »osne dobe« prišlo do ve
like religiozne krize, v kateri je nebo v vlogi najvišjega boga in najvišje
moralne instance izgubilo verodostojnost. Ker je torej ta moralno opre
deljena religija iz zgodnjih obdobij zahodne dinastije Zhou izgubila ves
svoj moralni blišč, bi bilo težko premagati dvom, ki je medtem že prevla
dal v najširših plasteh prebivalstva, in ponovno vzpostaviti teološko mi
selnost, ki bi omogočila razvoj monoteističnega verovanja. Tega je nado
mestila vera v racionalni ustroj vesoljstva in prejšnje »nebo« (tian) se je
spremenilo v »naravo«.
Zaradi nepoznavanja specifike tega zgodovinskega razvoja je na Zahodu dolgo pre
vladovala predpostavka, po kateri je osrednja kitajska religija poznega obdobja Zhou
(katere glavni predstavnik naj bi bil seveda Konfucij) predstavljala najprimitivnejšo
raven religioznega verovanja. Hegel (1996, 320), denimo, je v svojem opisu te religije po
udarjal dejstvo, da je bil Tian zgolj ideja konkretne družbene resničnosti, in da antič
ni kitajski misleci (s Konfucijem na čelu) zato niso bili sposobni vpogleda v idejo tran
scendence (Lee 2001, 199).
Konfucijanci so svoj nauk in svojo etiko razvijali na temelju imanen
tne transcendence. Zgoraj opisana kreativna transformacija religije v eti
ko je zato tudi temelj novega moderno konfucijanskega pojma subjek
tnosti. Predstavniki druge generacije so namreč izhajali iz predpostav
ke, da se je v (zgoraj opisanem) zgodovinskem procesu družbenih trans
formacij na Kitajskem ideja neba oziroma narave (tian) transformirala iz
antropomorfne višje sile v nekaj, kar opredeljuje notranjo realnost vsa
kega človeka (Fang in Li 1995, III/608). Tudi Fang Dongmei je zagovar
jal podobno stališče:
Ta kultura se je sprva oblikovala na osnovi religioznega duha, a se je transformirala
v kulturo visoko razvite etike. Le-to je prevzel Konfucij in jo ustrezno uredil.16 (Fang
2004, 99)
Xu Fuguan je izhajal iz predpostavke, po kateri je izvorno konfuci
janstvo poskušalo vzpostaviti osnovo moralnih odločitev v ideji subjek
tne pravičnosti, ki naj bi kot osnovni kriterij nadomestila prejšnji strah
pred duhovi.17 Xu je izpostavil, da gre pri tej transformaciji za višjo ra
ven duhovnega razvoja, kot ga najdemo v monoteističnih religijah, ki
16 這個文化傳統的形成, 主要的是從宗教精神體現出來, 而成為高度的倫理文化. 孔
子承受之而予以適當的整理.
17 Ali upanje na nebesa oziroma grozo pred trpljenjem v peklu.
