Page 31 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 31
teorije države kot izraz (samo)razumevanja posameznika 31
tip ritualiziranega čaščenja, ki združuje oba vidika, je postopoma postal
rdeča nit, ki jo srečujemo skozi vsa obdobja kitajske zgodovine.
V sinologiji je precej razširjeno stališče, ki kult prednikov smatra za
religijo, saj naj bi se nanašal na vero v posmrtno življenje in na iskanje za
ščite s strani duhov prednikov posameznika (in njegovega klana). Ker pa
je bil Konfucij agnostik,5 seveda tudi njegovega poudarjanja kulta pred
nikov ne gre razumeti kot religiozni, temveč prej kot moralni ritual. To
stališče je izpostavil in poudaril tudi Xu Fuguan v okviru svojih raziskav
ideologij predqinskega obdobja:
Kar se tiče običaja čaščenja duhov in božanstev, Konfucij na kognitivni ravni ni mo
gel dokazati nujne potrebe po njem, a hkrati tudi ni mogel dokazati nobene nujne po
trebe po tem, da ga ne bi bilo. Zato se je zavzel za to, da se ta običaj preobrazi v običaj
spoštljivega čaščenja prednikov, preko katerega je lahko posameznik prikazal svoje kre
posti iskrenega spoštovanja, človečnosti in ljubezni. To čaščenje, ki se je pričelo s Konfu
cijem in se razvijalo naprej po njem, v resnici torej ni nikakršna oblika religioznih de
javnosti. Pri tem čaščenju gre samo za to, da se preko njega prečisti in oplemeniti ego
centrično samozavedanje posameznika.6 (Fang in Li 1989, III/614)
Ta kult tvori tako temelje prvega han-kitajskega etičnega kodeksa,
kot tudi osnovo religioznih predstav te kulturne skupnosti. V skladu s
temi predstavami živita v človeškem telesu dve duši. Prva, živalska, sama
od sebe odmre kmalu po smrti telesa. Druga, t. i. duša osebnosti, pa se
tudi po njej lahko prosto giblje in živi tako dolgo, dokler žive ljudje, ki
se je spominjajo in ji prinašajo hrano. Družinski klani, ki so lepo skrbeli
za svoje umrle prednike, naj bi si s tem zagotovili njihovo zaščito in po
moč. Kult neba so novi vladarji namreč združili s sistemom družine, s či
mer je najvišji vladar postal »sin neba« (Tian zi 天子). To dejstvo je po
eni strani opravičevalo njegove apetite po absolutni oblasti, po drugi pa
se je lepo skladalo s prvotno nomadsko tradicijo kulture Zhou. Nomad
ska tradicija seveda še ni poznala sloja svečenikov,7 kajti pri patriarhal
nih stepnih plemenih osrednje Azije, kamor so izvorno spadali tudi no
silci kulture Zhou, je namreč vse kultne obrede in ceremonije opravljal
družinski glavar. V obdobju pretežno agrarne kulture dinastije Shang pa
5 Pomislimo na znani Konfucijev citat, v katerem izpostavi, da je posmrtna zavest področje, ki se
apriorno izmika človeškemu dojemanju: »(Mojster) pravi: saj še življenja ne poznamo: kako naj bi
karkoli vedeli o smrti? (曰:未知生, 焉知死). (Kongzi 2012a, Xian jin, 12)«
6 至於鬼神祭祀這種風俗, 孔子在知識上不能證明其必有, 但也不能在知識上證明
其必無, 而主張將其改造為對祖先的孝敬, 一表現自己的誠敬仁愛之德. 因此, 孔
子及由孔子發展下來的祭祀, 實質上不是宗教性的活動, 是使每一個人以自己為
中心的自私之念通過祭祀而得到一種澄汰與純化.
7 Z izjemo šamanov in zdravilcev, ki pa niso razpolagali z nikakršno politično oblastjo.
tip ritualiziranega čaščenja, ki združuje oba vidika, je postopoma postal
rdeča nit, ki jo srečujemo skozi vsa obdobja kitajske zgodovine.
V sinologiji je precej razširjeno stališče, ki kult prednikov smatra za
religijo, saj naj bi se nanašal na vero v posmrtno življenje in na iskanje za
ščite s strani duhov prednikov posameznika (in njegovega klana). Ker pa
je bil Konfucij agnostik,5 seveda tudi njegovega poudarjanja kulta pred
nikov ne gre razumeti kot religiozni, temveč prej kot moralni ritual. To
stališče je izpostavil in poudaril tudi Xu Fuguan v okviru svojih raziskav
ideologij predqinskega obdobja:
Kar se tiče običaja čaščenja duhov in božanstev, Konfucij na kognitivni ravni ni mo
gel dokazati nujne potrebe po njem, a hkrati tudi ni mogel dokazati nobene nujne po
trebe po tem, da ga ne bi bilo. Zato se je zavzel za to, da se ta običaj preobrazi v običaj
spoštljivega čaščenja prednikov, preko katerega je lahko posameznik prikazal svoje kre
posti iskrenega spoštovanja, človečnosti in ljubezni. To čaščenje, ki se je pričelo s Konfu
cijem in se razvijalo naprej po njem, v resnici torej ni nikakršna oblika religioznih de
javnosti. Pri tem čaščenju gre samo za to, da se preko njega prečisti in oplemeniti ego
centrično samozavedanje posameznika.6 (Fang in Li 1989, III/614)
Ta kult tvori tako temelje prvega han-kitajskega etičnega kodeksa,
kot tudi osnovo religioznih predstav te kulturne skupnosti. V skladu s
temi predstavami živita v človeškem telesu dve duši. Prva, živalska, sama
od sebe odmre kmalu po smrti telesa. Druga, t. i. duša osebnosti, pa se
tudi po njej lahko prosto giblje in živi tako dolgo, dokler žive ljudje, ki
se je spominjajo in ji prinašajo hrano. Družinski klani, ki so lepo skrbeli
za svoje umrle prednike, naj bi si s tem zagotovili njihovo zaščito in po
moč. Kult neba so novi vladarji namreč združili s sistemom družine, s či
mer je najvišji vladar postal »sin neba« (Tian zi 天子). To dejstvo je po
eni strani opravičevalo njegove apetite po absolutni oblasti, po drugi pa
se je lepo skladalo s prvotno nomadsko tradicijo kulture Zhou. Nomad
ska tradicija seveda še ni poznala sloja svečenikov,7 kajti pri patriarhal
nih stepnih plemenih osrednje Azije, kamor so izvorno spadali tudi no
silci kulture Zhou, je namreč vse kultne obrede in ceremonije opravljal
družinski glavar. V obdobju pretežno agrarne kulture dinastije Shang pa
5 Pomislimo na znani Konfucijev citat, v katerem izpostavi, da je posmrtna zavest področje, ki se
apriorno izmika človeškemu dojemanju: »(Mojster) pravi: saj še življenja ne poznamo: kako naj bi
karkoli vedeli o smrti? (曰:未知生, 焉知死). (Kongzi 2012a, Xian jin, 12)«
6 至於鬼神祭祀這種風俗, 孔子在知識上不能證明其必有, 但也不能在知識上證明
其必無, 而主張將其改造為對祖先的孝敬, 一表現自己的誠敬仁愛之德. 因此, 孔
子及由孔子發展下來的祭祀, 實質上不是宗教性的活動, 是使每一個人以自己為
中心的自私之念通過祭祀而得到一種澄汰與純化.
7 Z izjemo šamanov in zdravilcev, ki pa niso razpolagali z nikakršno politično oblastjo.
