Page 29 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 29
teorije države kot izraz (samo)razumevanja posameznika 29
Kot najvišji bog je sprva, kot omenjeno, nastopal Tian (天 Nebo, Nara
va). Čeprav ni predstavljal edinega Boga, so ostali bogovi v tem času iz
gubljali prejšnji pomen in vse bolj stopali v ozadje. Tian je torej predsta
vljal najvišjega vladarja in zato mora tudi »zemeljski« vladar izpolnjeva
ti njegove ukaze. V logiki tega sistema torej tudi cesar sam ni svoboden
človek, kajti nad seboj ima še mogočnejšo oblast in tej oblasti se mora
brezpogojno ukloniti. Tian pa ne deluje samovoljno, temveč v skladu s
točno določenimi načeli: ljubi dobro in sovraži slabo. V skladu s tem bla
goslavlja krepostne in kaznuje slabe ljudi. Tako torej deluje kot neke vr
ste razumno bitje. Kljub temu pa ta shangski bog ni razumljen kot oseb
ni Bog, kajti božja duhovnost je pojmovana kot nekaj, kar je implicira
no v nebu kot naravna danost. S tem je ta duhovnost postavljena na ra
ven naravne zakonitosti.
Veliko redkeje pa se v tem obdobju omenja Nebo kot Shang di (上
帝), »Najvišji gospod ali vladar«. Toda niti on se ne kaže kot popolno
ma antropomorfen Bog v evropskem pomenu, kajti Shang di se ne more
utelesiti v vidni obliki in tudi ne neposredno ukazovati izbranim bitjem
ali prerokom. Vendar pa je zanimivo dejstvo, da je pismenka, ki označuje
pojem cesarja (di 帝), tistega človeka torej, ki stoji na vrhu družbene hie
rarhije, enaka tisti, ki ponazarja pojem Shang dija, najvišjega božanstva.
Xu Fuguan je videl razlog za različna pojmovanja etike v kitajski in
v zahodnih družbah v različnih ideoloških reakcijah na podobne pogo
je družbenih tranzicij.
Po njegovem mnenju se vse najzgodnejše oblike kultur prično z religijo, ki izvira iz čaš
čenja Boga ali božanstev. Posebnost kitajske kulture je bila v tem, da se je že zelo zgo
daj, korak za korakom odvrnila od Boga in se posvetila konkretnemu življenju in de
lovanju ljudi … V obdobju dinastije Zhou (1459–249 pr. n. št.) se je pričelo poudarja
ti zemeljske reči: duh samozavedanja je prevzel vodilno vlogo in ljudje so razvili jasno
voljo in se pričeli zavedati svojih namenov. Vse bolj so se osredotočali na področje eti
ke, ločeno od sfere vere. Vse od teh zgodnjih obdobij so bili ljudje na Kitajskem osvobo
jeni metafizičnih problemov. Za razliko od starih Grkov, ki so se v tej isti, izjemno po
membni fazi, premaknili iz območja religije k območju metafizike, so se stari Kitajci
premaknili od religije k etiki.2 (Brecsciani 2001, 338)
2 Izvirnik: In his view, all culture had their earliest beginning in religion, originating from the worship
of God or gods. The peculiarity of Chinese culture has been that it soon came down, step by step,
from heaven to the world of men, to the concrete life and behavior of humans /.../ During the Zhou
Dynasty (1459–249 B.C.), the preoccupation with earthly matters, had started: the spirit of self-con-
science was beginning to work and those people developed clear will and purpose. They were mo-
ving progressively from the realm of religion to the realm of ethics. Since that early stage, the Chi-
nese people were free from metaphysical concerns. Unlike the Greeks, who at the same critical stage
in history moved from religion to metaphysics, the Chinese moved from religion to ethics.
Kot najvišji bog je sprva, kot omenjeno, nastopal Tian (天 Nebo, Nara
va). Čeprav ni predstavljal edinega Boga, so ostali bogovi v tem času iz
gubljali prejšnji pomen in vse bolj stopali v ozadje. Tian je torej predsta
vljal najvišjega vladarja in zato mora tudi »zemeljski« vladar izpolnjeva
ti njegove ukaze. V logiki tega sistema torej tudi cesar sam ni svoboden
človek, kajti nad seboj ima še mogočnejšo oblast in tej oblasti se mora
brezpogojno ukloniti. Tian pa ne deluje samovoljno, temveč v skladu s
točno določenimi načeli: ljubi dobro in sovraži slabo. V skladu s tem bla
goslavlja krepostne in kaznuje slabe ljudi. Tako torej deluje kot neke vr
ste razumno bitje. Kljub temu pa ta shangski bog ni razumljen kot oseb
ni Bog, kajti božja duhovnost je pojmovana kot nekaj, kar je implicira
no v nebu kot naravna danost. S tem je ta duhovnost postavljena na ra
ven naravne zakonitosti.
Veliko redkeje pa se v tem obdobju omenja Nebo kot Shang di (上
帝), »Najvišji gospod ali vladar«. Toda niti on se ne kaže kot popolno
ma antropomorfen Bog v evropskem pomenu, kajti Shang di se ne more
utelesiti v vidni obliki in tudi ne neposredno ukazovati izbranim bitjem
ali prerokom. Vendar pa je zanimivo dejstvo, da je pismenka, ki označuje
pojem cesarja (di 帝), tistega človeka torej, ki stoji na vrhu družbene hie
rarhije, enaka tisti, ki ponazarja pojem Shang dija, najvišjega božanstva.
Xu Fuguan je videl razlog za različna pojmovanja etike v kitajski in
v zahodnih družbah v različnih ideoloških reakcijah na podobne pogo
je družbenih tranzicij.
Po njegovem mnenju se vse najzgodnejše oblike kultur prično z religijo, ki izvira iz čaš
čenja Boga ali božanstev. Posebnost kitajske kulture je bila v tem, da se je že zelo zgo
daj, korak za korakom odvrnila od Boga in se posvetila konkretnemu življenju in de
lovanju ljudi … V obdobju dinastije Zhou (1459–249 pr. n. št.) se je pričelo poudarja
ti zemeljske reči: duh samozavedanja je prevzel vodilno vlogo in ljudje so razvili jasno
voljo in se pričeli zavedati svojih namenov. Vse bolj so se osredotočali na področje eti
ke, ločeno od sfere vere. Vse od teh zgodnjih obdobij so bili ljudje na Kitajskem osvobo
jeni metafizičnih problemov. Za razliko od starih Grkov, ki so se v tej isti, izjemno po
membni fazi, premaknili iz območja religije k območju metafizike, so se stari Kitajci
premaknili od religije k etiki.2 (Brecsciani 2001, 338)
2 Izvirnik: In his view, all culture had their earliest beginning in religion, originating from the worship
of God or gods. The peculiarity of Chinese culture has been that it soon came down, step by step,
from heaven to the world of men, to the concrete life and behavior of humans /.../ During the Zhou
Dynasty (1459–249 B.C.), the preoccupation with earthly matters, had started: the spirit of self-con-
science was beginning to work and those people developed clear will and purpose. They were mo-
ving progressively from the realm of religion to the realm of ethics. Since that early stage, the Chi-
nese people were free from metaphysical concerns. Unlike the Greeks, who at the same critical stage
in history moved from religion to metaphysics, the Chinese moved from religion to ethics.
